Hrabra Pika premaguje težko bolezen: dve leti bosta minili, odkar se zdaj sedemnajstletno dekle bori z rakom

Super sem. Še vreme se je naredilo tako, kot smo upali. Vesela sem, ker se je zbralo toliko ljudi. Občutek je neverjeten. Vesela sem tudi zato, ker se je zbralo toliko sredstev, in vem, da bo šel v prave roke in bo bolnikom v pomoč,« je povedala 17-letna Pika Bebar iz Mokronoga. Že dve leti bije boj z levkemijo, tekme ni konec, kaže ji dobro, blizu je zmagi, če smemo po športno zapisati vesti iz Mokronoga, kjer so pripravili 12. dobrodelno kolesarjenje, pohod in žarjado. Vse z željo, da stopijo skupaj in naredijo nekaj dobrega za skupnost.

Od maja 2024

»Ponosna sem, ker lahko zaradi tako težke izkušnje zdaj pomagam in delam tako lepe stvari,« je za Nedeljske novice povedala Pika. Pri 16 letih je zbolela za akutno limfoblastno levkemijo, pred tem je bila dijakinja prvega letnika tehniške gimnazije v Novem mestu, zapisana glasbi: pela je v zboru ter igrala flavto in klarinet, kot samouk se je naučila igrati kitaro, klavir in ukulele.

Najprej so se na pot podali kolesarji, potem še pohodniki. Foto: Drago Perko

»Bolezen me spremlja od maja 2024. Takrat se je vse začelo. Kemoterapije sem končala decembra lani. Še vedno imam tablete, do junija letos. Potem pa počasi nazaj v normalo. Iz dneva v dan je bolje. Čaka me še ena operacija, kemoterapije so mi uničile sklepe, kolena in kolk. Kolena naj bi se sama popravila, operacija kolka pa sledi. Živim čim bolj normalno. Trenutno moram še malo paziti na prehrano – ne smem uživati živil z živimi kulturami, vse mora biti toplotno obdelano, predvsem zaradi oslabljenega imunskega sistema zaradi terapije. Drugače pa je prehrana bolj ali manj normalna. Pomembno je tudi gibanje, kolikor mi stanje dopušča, predvsem glede na težave s sklepi. Sicer pa, kot sem rekla, poskušam živeti čim bolj normalno življenje in se čim bolj vključevati v družbo, kolikor je to danes mogoče,« nam razkrije veselo novico. V tem boju ni sama.

V Mokronogu so pokazali, da znajo stopiti skupaj. Foto: Drago Perko

Samo naprej

»V bistvu je bilo pri meni najpomembnejše to, da sem imela močno podporo doma: družine, prijateljev in sošolcev. Veliko mi je pomenilo tudi to, da sem se vključila v ti dve društvi oziroma inštitut, kjer sem spoznala ljudi, ki me resnično razumejo, ker točno vedo, skozi kaj sem šla. Zaradi tega je vse skupaj nekoliko lažje in imaš boljši občutek. Drugače pa je bila ključna podpora doma. Prvih dveh mesecev se iskreno sploh ne spomnim natančno. Ne vem, kaj se je dogajalo in kako sem šla čez vse to. Ampak nimaš druge izbire, kot da se boriš. Ko si enkrat v tem, greš samo naprej, gledaš proti cilju, in to je to,« iskreno prizna.

S Piko so bili tudi prijatelji z Inštituta Zlata pentljica in Junakov 3. nadstropja. Foto: Drago Perko

Zbolela je ob koncu prvega letnika. Kljub bolezni ji je uspelo končati drugi letnik, sicer z nekaj prilagoditvami, zdaj zaključuje tretjega. »Veliko srečo imam s svojim razredom, niso me pozabili, nisem se počutila izključene. Ko sem se vrnila, ni bilo nič nenavadnega, nihče se ni do mene obnašal drugače. Tudi razredničarka in celotno osebje na šoli so bili odlični. Nobenih pripomb nimam, res so mi stali ob strani in mi pomagali, da sem se brez težav vključila nazaj,« pohvali sošolce. Boj je bila in ga še bije.

Na pohod, tudi s Piko v mislih Foto: Drago Perko

»Ko se znajdeš v takšni situaciji, vidiš, da nimaš druge izbire, kot da se boriš. Pomembno je, da v glavi nimaš samo tega, koliko poti je še do cilja, ampak da veš, kaj ta cilj sploh je. In potem vsak dan narediš korak naprej. Vmes pridejo tudi zapleti, pot se lahko podaljša, ampak na koncu moraš priti do cilja. Druge izbire ni. Najpomembneje pa je, da verjameš vase, da nikoli ne podvomiš o sebi. Velikokrat slišim, da sem bila močna in da sem se dobro borila, ampak resnica je, da nisem imela druge možnosti. In predvsem: to ni konec življenja, tudi če se ti zgodi kaj takega,« da hrabro sporočilo za bralke in bralce Nedeljskih novic.

Pet ekip se je izkazalo v žaru. Foto: Drago Perko

Ko smo se pogovarjali s Piko, so marljivi domačini pripravili pravi praznik dobrodelnosti. Ob 9. uri se je začela žarjada, žaril je tudi domači župan Franci Glušič, ki je pohvalil društva in občane, ki so z veseljem stopili skupaj in pripravili ta srčni dogodek. Ob 10. uri se je začelo dobrodelno kolesarjenje, potem še pohod, po 12. uri pa so se vsi zbrali pred gasilskim domom v Mokronogu, kjer so še enkrat pozdravili svojo junakinjo Piko Bebar ter predstavnike Inštituta Zlata pentljica in Junakov 3. nadstropja. Ob koncu dogodka so jim izročili 2670 evrov, od tega je tisočaka pristavila tudi Občina Mokronog-Trebelno. Pod organizacijo so se podpisali Jadralni klub Dioniz, Turistično društvo Mokronog, Kolesarski klub Dolenjska balanca, Občina Mokronog-Trebelno. Vsak s svojimi člani, ki jim je še kako mar za sočloveka. Na to so bili ponosni Jernej Mauko (TD Mokronog), Vinko Koražija (Kolesarski klub Dolenjska balanca) in Franci Aljaž Kostevc (Jadralni klub Dioniz).