Eksorcist Martin Veternik: Največ prihaja k meni žensk, ki so naredile splav

Ljudje imamo take in drugačne težave. Nekateri so prepričani, da jih ima sam satan v rokah. Taki poiščejo pomoč eksorcista, izganjalca hudiča. V Sloveniji v tem hipu deluje pol ducata duhovnikov eksorcistov, eden teh je danes 70-letni Marijan Veternik. Od leta 1983 je duhovnik, prej v Velenju in Dolu pri Hrastniku, zadnjih 26 let v Žičah, bdi tudi nad faro Špitalič. Četrt stoletja pomaga ljudem izganjati zlo in hudiča. Za Nedeljske novice je spregovoril o načinu izganjanja in oblikah zla.

Kaj je eksorcizem?

Eksorcizem je izganjanje hudega duha iz človeka, ker poznamo človeka kot telesno, duševno in duhovno bitje. Na telesu se pojavljajo bolezni, ki jih zdravi medicina. Na duši ali psihi se pojavijo bolezni, ki jih zdravi psihiatrija ali psihoterapija ali kaj podobnega. Potem pa je tu še duh človeka, najbolj osnovno jedro človeka – njegova osebnost. Tu se pojavijo duhovne bolezni, ki jih Cerkev zdravi s svojimi zakramenti, zlasti s spovedjo, obhajilom, obiskom svete maše. In v skrajnem primeru je včasih potreben tudi eksorcizem. Torej, da je nekdo pod tako močnim vplivom hudega duha, da je potrebna tudi ta pomoč.

S kakšnimi težavami prihajajo ljudje do vas?

Z vsemi možnimi. Tudi s psihičnimi, ampak s takimi se ne ukvarjam. Če me kdo pokliče, imam 25 let kilometrine in izkušenj na tem področju, že po telefonu prepoznam, za kaj gre. Če vidim, da gre za psihične težave, ga napotim k psihiatru. Tak nima kaj pri meni iskati. Če pa ugotovim, da je možno, da gre za duhovno področje, da lahko gre za kak vpliv zla, potem pa pride k meni.

Kako prepoznate zlo?

To je pri vsakem človeku različno. Ko pride do mene, se z njim pogovorim, ga malo povprašam, kako živi, kaj dela, kaj počne v življenju, in iz tega sklepam, da je lahko kje zašel in da je lahko možen vpliv hudiča. Če pa tega ne prepoznam, potem uporabim sredstva, kot je recimo molitev eksorcizma. Pri tej se navadno potem, če je v kakršni koli meri obseden ali moten pod vplivom zla, navadno hudič tudi javi. Ni pa nujno – on se velikokrat potuhne in se skriva.

Ko vas nekdo pokliče, pove svojo stisko, ga naročite na obisk?

Da. Oba si morava vzeti čas.

Kako poteka izganjanje hudiča?

Najprej je tu pogovor. Pa še to: ljudje, ki pridejo, pri katerih sumim, da bi šlo za zlo, niso vsi obsedeni. Obsedenih je med pet in deset odstotki, drugi so lahko pod vplivom zla. To pomeni, da jih hudič na neki način muči in jim dela probleme. S temi, ki so pod vplivom zla, se pogovorim, navadno je največja pomoč pri teh ljudeh že spoved. Ko opravijo dobro spoved, so navadno tega že rešeni. Prihajajo ljudje, ki so stari 40, 50, 60 let. Taki so bili zadnjič pri spovedi, ko so prejeli zakrament svete birme. V takem človeku se v toliko letih nabere marsikaj. Če ne očistim svoje notranjosti, se prej ali slej pojavijo težave. Tu se nabirajo kot nesnaga in ta svinjarija začne potem tolči ven in povzroča probleme. Taki, ki se tudi po 50 let niso spovedali, ne morejo takoj k spovedi, ampak se morajo najprej na to pripraviti. To traja mesec dni, potem sledi dobro pripravljena in opravljena spoved. Navadno je zadeva rešena in se vpliv zla duha odpravi. Če pa še ni, potem je potrebna tudi molitev eksorcizma.

Želi si, da bi škof našel njegovega naslednika. Foto: Drago Perko

Zakaj ljudje zavračajo spoved?

Ker ne poznajo vrednosti in pomena spovedi. Poglejva: večina konča verouk v 7., 8. razredu osnovne šole. Takrat otrok ne ve, kaj je spoved. Opravijo jo in jim ostane v spominu. Zato 50-, 60-letniki, ki se spovedujejo, povedo kot otroci, ko naštevajo svoje grehe: mame nisem ubogal, sladkarije sem kradel ... Trdim, da so ljudje premalo poučeni o pomenu spovedi. Poleg tega današnji človek čuti, da ni greha – da lahko dela, kar hoče. In če ni greha, potem se nima česa spovedati. Drugič, človek danes ne prepozna več, kaj je greh. Njegova vest je tako otopela, da ne prepozna več, kaj je zlo, kaj je greh, in se niti ne zna spovedati. Zato zanemarja ta zakrament, ki pa je zelo zelo dragocen. Saj si ga nisem jaz izmislil, Cerkev ga je postavila, Jezus pa pravi na veliko noč, ko se prikaže učencem: »Prejmite Svetega duha. Komur grehe odpustite, so odpuščeni; komur jih zadržite, so zadržani.« In takrat so dobili apostoli pooblastilo, da lahko v imenu Jezusa odpuščajo grehe. Se pravi – pri spovedi grehov ne odpušča duhovnik, ampak Jezus. Duhovnik je samo posrednik Božje milosti. Če bi se danes ljudje tega zavedali, vrednosti tega zakramenta, bi bile verjetno psihiatrične bolnišnice napol prazne. Ker ljudje to, kar je nečisto v notranjosti, prenašajo na psiho, na telo – in potem so problemi.

Kje so danes moralni standardi naše družbe?

Težko rečem, kam so šli. Če se vrnemo malo v zgodovino ... od leta 1945 smo živeli pod vemo kakšnim sistemom, ki je zavračal vse etične, moralne nauke, ki jih je Cerkev učila – to je bilo deset Božjih zapovedi. Če tega ni več v narodu, so ljudje nevzgojeni v tem duhu in danes se je ta etičnost izgubila. Saj vidite, kaj se danes dogaja: že mladostniki delajo probleme po šolah, kaj šele drugi, manjka vzgoje. Mislim, da mora tudi šola vzgajati, ne samo Cerkev pa družina, šola mora imeti tudi vzgojni moment. Ne samo učenje. Kaj ti koristi, če imaš izobraženca, ki nima nobenih etičnih vrednot, ki mu je vse ravno.

Prej ste rekli: vpliv hudega hudega in obsedenost s hudim duhom; kakšna je razlika?

Velika. Vpliv zla duha so na primer skušnjave. To ima vsak izmed nas. Z različnimi skušnjavami te hudi duh zapeljuje, vidiš možnost, da bi prišel do neke materialne vrednote. Delaš v firmi in pride skušnjava, da bi tam prišel do kakšnega denarja, ki ti ne pripada. To je skušnjava. In če skušnjavi nasedeš, boš prišel do tistega, ampak s tem si grešil, ker si kradel. To je skušnjava, ki jo hudič vsakemu izmed nas minuto za minuto pošilja, da bi storil nekaj, kar je zlo. Ampak skušnjava še ni greh. Če se človek temu upre, premaga zlo – ker imamo v sebi kompas, vest, ki govori »Delaš dobro, varuj se hudega«. Če skušnjavi prisluhnem, bom naredil nekaj slabega – čeprav se skušnjava vedno prikaže kot nekaj dobrega. Človek se nikoli ne bo odločil za zlo zato, ker je zlo: vedno se odloči, ker mu je predstavljeno kot dobro. Ko se odločimo, vidimo, da je to greh, da je nekaj slabega za nas. To je vpliv hudega duha. Pri obsedenosti pa gre za to, da je hudi duh na neki način navzoč v človekovem življenju. Na neki način človeka nenehno spremlja, ga spodbuja k zlu, moti njegov notranji mir, moti njegovo psiho – in ta človek ima zato probleme.

Če sem prav razumel: ljudem, ki so pod vplivom hudega duha, v dobršni meri pomaga že dobra spoved?

Da, dobra spoved. Pa reden obisk maše, molitev, branje Božje besede, življenje po zapovedih oziroma po vesti in življenje iz zakramentov in življenje iz vere v Jezusa Kristusa. Da se ravnam po normah, ki jih najdemo v krščanstvu.

Kaj pa tisti, ki so obsedeni: kako se lotite teh primerov?

Po spovedi je navadno v taki situaciji potrebna molitev eksorcizma. To je molitev Cerkve, nisem si je izmislil, je molitev, ki jo Cerkev opravlja že stoletja. Pri tej molitvi se potem, če je človek obseden, pojavijo manifestacije hudiča. Začne biti vznemirjen, iz njega začne govoriti hudič, preklinjati, začne se »norčevati« iz tebe, iz eksorcista in tako dalje. In potem, na koncu, če duhovnik –​ eksorcist – vztraja pri tej molitvi, včasih jo je treba tudi večkrat ponavljati, se vidi, kako moč hudiča počasi popušča. Ponavljam: nisem jaz tisti, ki bi bil tako močan, da bi hudiča izganjal. Jezus je tisti, jaz sem tukaj samo kot posrednik. In v molitvi pride Jezus na plan, na delo, ki mu ga ta človek prej ni omogočil – da bi Jezus stopil v njegovo življenje. In tako se človek osvobodi zla. Ampak seveda, če do tega pride, potem je najprej terapija. V Svetem pismu Jezus pravi: ko nekoga osvobodi in hudič najde očiščeno hišo, pride s sedmimi hujšimi od sebe in zopet naredi štalo v hiši – v človekovem srcu. Zato temu človeku predlagam nadaljnjo terapijo: da začne redno obiskovati nedeljsko mašo, da prihaja k svetemu obhajilu, občasno opravi spoved, da moli, da živi po evangeliju. Glavna je zapoved ljubezni do Boga, bližnjega in samega sebe: če to izpolnjuje in če to dela, se teh stvari osvobodi in lahko živi novo življenje.

So vam ljudje hvaležni za to, da jim pomagate?

Veste, kako je danes s hvaležnostjo. Mnogi so se zahvalili, mnogi so presrečni, da so bili osvobojeni, nekateri pa ne pokažejo nobene hvaležnosti.

Število klicev, da bi izganjali hudiča, na leto narašča?

Ko sem začel opravljati to službo, sva bila samo dva eksorcista v Sloveniji. Takrat sem imel veliko dela, več kot 100 sem jih sprejel na leto. V zadnjih časih je seveda manj, ker nas je šest eksorcistov v Sloveniji, tako da je zdaj bolj pokrito. Sam pokrivam le mariborsko nadškofijo.

Kako nekdo postane oziroma je izbran za eksorcista?

To je dolga zgodba. Bil sem kaplan v Velenju, kjer sem se veliko ukvarjal z mladino. Vsak večer je bilo kakšno srečanje skupin: zakonska, molitvena, mladinska, študentska, svetopisemska. Z mnogimi ljudmi smo se potem tudi osebno srečevali. Mnogi so prišli na pogovore, spovedne pogovore. Videl sem probleme in ugotovil, da spoved včasih ne zaleže – vprašal sem se, zakaj se človek ne more spremeniti. Ugotovil sem, da je v ozadju nekaj, kar človeka zavira, da so v ozadju lahko notranje rane. Potem sem počasi odkril, da je lahko v ozadju tudi vpliv hudega duha in da je potrebna kaka molitev za osvoboditev. Včasih smo spoznali, da ni samo to, da je lahko še hujše, da lahko pride celo do obsedenosti. Potem sem začel te stvari študirati, hoditi na srečanja, predavanja, tečaje, se izobraževal v Italiji, Franciji in Nemčiji. Eksorcist, ki je bil pred mano, je bil že v letih. Večkrat me je prosil za pomoč, da sem sodeloval pri njegovih srečanjih. Potem me je, to sklepam, predlagal škofu, da bi me imenoval za eksorcista. Eksorcist se ne more kar sam izbrati, delegirati ga mora škof. Prvi eksorcist v škofiji je sicer škof, ampak tega praviloma ne opravlja; vedno najde duhovnika, ki to dela v njegovem imenu. Tedanji škof me je prosil, da bi jaz to prevzel. Pred 25 leti sem rekel, da tega ne bom delal. Bilo me je strah, ko sem videl, kaj se dogaja pri teh srečanjih. Čez kako leto me je vnovič prosil in sem sprejel. Danes mi ni žal, ker sem marsikaj odkril in marsikomu sem lahko pomagal.

Ste se mogoče ustrašili, da imate ta dar, ta talent, da vam ga je Bog dal?

Ne bi rekel, da je to kak dar ali talent. To je delo Božje milosti in sodelovanja z Jezusom. On daje to, to ni iz moje moči.

Prej ste rekli, da ste se bali.

Pri molitvi se lahko kaj zgodi. Človek postane agresiven, lahko te napade. Včasih je treba tega človeka tudi zadržati, da se ga umiri.

Kako hudič vstopa v človeka?

Prva točka je družinsko deblo. Pomembno je, kaj se je dogajalo v družini, iz katere izhajam. Če je bilo v družini kaj hudega, zlo, in to ni bilo prečiščeno, ni bilo opravljene dobre spovedi, lahko posledica greha staršev pride tudi na moje življenje in imam jaz zaradi tega probleme. Zelo pomembno je, kako sem bil spočet: ali je bilo v ljubezni, v zakonu ali zunaj zakonske skupnosti – to so pomembni podatki. Druga točka so notranje rane. Zelo pomembna so prva tri leta človekovega življenja, takrat se človek najbolj formira, oblikuje. Če v tem času nisem bil sprejet, ljubljen, bom imel vse življenje probleme. Tak človek se, ko pride čas pubertete, ko išče identiteto, ne znajde: ni bil sprejet, ni bil ljubljen, čuti pomanjkanje. Ni zmožen npr. sprejeti svojega spola in spolnosti in lahko postane homoseksualec ali lezbijka, ali pa postane alkoholik, ker je prepričan, da ga bo steklenica ljubila, eni iščejo rešitev v drogah. Te notranje rane so lahko točka, ker hudič tega človeka še bolj sili v to. Tretja točka so naši osebni grehi. Tega je največ, ker smo vsi domači s tem: nihče ni brez greha. Največ prihaja k meni žensk, ki so naredile splav. Če jemljemo človeka kot telo, dušo in duha, se splav zgodi na telesnem področju, ampak dejanje je umor otroka – to je duhovno dejanje; splav je zlo in greh, ker gre za umor. In ta greh potem vpliva na ženo: najprej na psiho. Raziskave v Ameriki kažejo, da 89 odstotkov teh žena psihično zboli ali zapade v depresijo ali v kakšno drugo psihično težavo. Potem gre do psihiatra, dobi zdravila, ampak velikokrat ne pomaga. Zakaj? Ker je treba odstraniti vzrok. Vzrok pa je ravno v splavu, v grehu. Ko pride k meni, navadno opravimo dobro spoved. Potem svetujem tudi kakšno sveto mašo za te otroke, da se negativni vpliv ne prenaša v njeno življenje. Potem vse ostalo, kar sem že naštel, in navadno je ženska potem rešena. Zgodi se celo, da ne potrebuje več zdravil, ker je bil odstranjen vzrok, ki je bil v njenem duhu, se pravi v grehu. V posameznih primerih se dogaja, da pride do obsedenosti ali do vpliva hudiča na prostor: doma se dogajajo čudne stvari, od ropotanja do glasov, vsega mogočega. In potem kličejo, naj pridem blagoslovit hišo. Jaz pa rečem, da moram najprej videti, kaj je vzrok. In vzrok je navadno v tem: splav ali pa grehi, kot so sovraštvo, neodpuščanje, to so težki grehi. Greh je neka vrsta hrane za hudiča; hudič se hrani in potem človeku dela probleme. Četrta točka so razne satanistične prakse: danes ljudje hodijo k bioenergetikom, k vedeževalcem; tu so uroki, prekletstva, magija, črna in bela magija; tudi alternativna medicina tu najde svoje mesto, ker ljudje tam iščejo vse mogoče; potem razne vzhodnjaške metode, ki jih mnogi Evropejci sprejemajo. Peta točka je naša oddaljenost od Jezusa. Danes imate ljudi, ki so krščeni, imajo obhajilo, birmo, spoved, poroko, ampak živijo brez zakramentov, živijo brez Jezusa. Jaz jim pravim krščanski pogani: je kristjan na papirju, živi pa kot pogan, nevernik. In če ni Boga, če ni Jezusa, je prostor, da se potem naseli hudič. Ti ljudje potem iščejo razne šarlatane in se tako hudič na neki način priključi tudi njihovemu življenju. Ampak hudič skuša vsakega.

Marijan Veternik je že 26 let v Žičah. Foto: Drago Perko

Tudi vas?

Tudi mene. Eni se tega zavedamo, eni pa ne.

Kako pa mu vi kljubujete?

Povezan sem z Jezusom – to je osnova. Jezus je edini, ki človeku pomaga; edini, ki je premagal hudiča. Na križu je umrl in vstal in s tem je vzel hudiču moč. Če se k njemu zatekam, če uporabljam sredstva, ki jih daje, zakramente, in iz tega živim, potem je učinek. Potem se lahko branim proti hudiču. Če pride nekdo in reče, da je uročen ali da ima to in to nad sabo, mu rečem: če si z Jezusom, če hodiš k spovedi, ti noben šarlatan ne more nič narediti. Če nisi z Jezusom, potem pa je možno.

Ali so danes ljudje bolj dovzetni za vse vplive, tudi šarlatanov, kot jim pravite vi?

Žal to drži. Ljudje so danes, žal, včasih kot ovce: v skupini, brez pravega razločevanja, nasedajo tistim, ki jim kaj obljubljajo, jim sledijo. Problem je, da so ljudje danes na duhovnem področju v bistvu analfabeti. Zaradi neznanja jih lahko vodi vsak, če ima pet minut časa.

Strokovna literatura pravi, da v Italiji in Franciji eksorcisti sodelujejo z zdravniki, psihiatri. Kaj pa v Sloveniji? Prej ste rekli le to, da nekaj ljudi pošljete k psihiatru.

Pri nas je to sodelovanje še vedno tabu, ker smo 50 let živeli v prejšnjem sistemu, komunizmu. Če se eksorcist pojavi v instituciji, je to takoj velik halo. Na Zahodu je normalno, v Italiji, Franciji, Nemčiji, Španiji eksorcisti in psihiatri sodelujejo, pomagajo drug drugemu, se posvetujejo. Pri nas je to še vedno bogaboječa zadeva. Bojijo se tega, kot da je to nekaj groznega. Upam, da se bo to spremenilo, a se bojim, da tega ne bom doživel.

Upokojeni ste že, četrt stoletja ste eksorcist. Prihajajo mladi, ki bodo to nadaljevali?

To ni moja zadeva, ampak stvar škofa. Sam sem že povedal: dovolj časa sem eksorcist, sem že upokojen. Škof mi pravi, da nima zamenjave. A mu vsakič povem, da bo moral koga najti.