Da humor ni le domena moških, čeprav bi glede na število slovenskih pisateljic, ki jim je pisanje v zabavnem slogu blizu, menili prav to, so v čudovitem ambientu Vrta Lily Novy pred dnevi več kot odlično dokazale tri izjemno duhovite ženske. Na iniciativo novinarke in pisateljice Katarine Keček je v okviru Društva pisateljev Slovenije potekal debatni večer na temo ženskega humorja v slovenski literaturi in zakaj ga ni, na odru sta se ji pridružili izjemni pisateljici Janja Vidmar in Maja Gal Štromar.
Med prvimi 100 najbolj branimi avtorji s humornimi vložki ni niti ene ženske avtorice. FOTO: Gordana Stojiljković
Že uvod je bil zanimiv, saj je Gal Štromarjeva predstavila Kečkovo, Vidmarjeva Gal Štromarjevo in Kečkova Vidmarjevo. Za tiste, ki teh izjemnih žensk ne poznajo, naj povemo, da je Kečkova avtorica dveh knjig, in sicer duhovite knjige Umetnost zavijanja z očmi in dokumentarne z naslovom Okupatorjeva hči, v kateri je opisala svojo izkušnjo, ko se je kot študentka prvega letnika znašla med 25.000 ljudmi, ki so bili izbrisani iz registra slovenskih državljanov. Ravno te dni je Javni sklad za kulturne dejavnosti RS njen roman razglasil za najboljšo prozno samozaložniško knjigo v letu 2024. Vidmarjeva je Gal Štromarjevo opisala kot »vsestransko umetnico, igralko, pisateljico, avtorico 16 knjig, prevajalko, gledališko pedagoginjo, dramaturginjo, režiserko, diplomirano romanistko, diplomantko mednarodne šole za gledališče v Parizu, prejemnico Severjeve nagrade za igralske dosežke ...«
Ženska humorna literatura se šteje kot cenena, medtem ko so moški avtorji cenjeni. FOTO: Gordana Stojiljković
Vidmarjeva je avtorica 80 knjig, veliko jih je mladinskih, »jaz imam šele dve, tako da sem še mlada«, je o Vidmarjevi uvodoma dejala Kečkova, ki je ugotovila, da jo bo težko dohitela in da je pisanje knjig v 21. stoletju finančno še vedno na ravni Cankarjevega obdobja, »ni denarja, knjige nikogar ne zanimajo, nihče več ne bere, me pa rade pišemo«. Tudi Vidmarjeva je dobitnica več nagrad, večernice za roman Princeska z napako, desetnice za romana Zoo in Kebarije. Piše tudi scenarije za filme, nadaljevanke, otroške oddaje in celo monokomedije in radijske igre.
Ni denarja, knjige nikogar ne zanimajo, nihče več ne bere, me pa rade pišemo.
Kult trpljenja
V Sloveniji izide okoli 5000 knjižnih naslovov na leto, od tega 2000 domačih, in »po številu izdanih knjižnih naslovov nas šiša samo Islandija. Mali narodi imamo veliko povedati,« je dejala Vidmarjeva. Humor je za Kečkovo lepilo, »ki drži moje življenje skupaj. To pomeni, da ga skušam najti tudi v temačnih situacijah.« Ugotavlja, da Slovenci, kar se tiče pisnih del, nismo ravno humorni.
»Meni je humor zelo blizu, res pa je, da pred trilogijo z naslovom 7 kilogramov do sreče nikoli nisem mislila, da se bom lotila humorja v literaturi. Mogoče je razlog tudi v tem, da Slovenci zelo radi trpimo in da smo ustvarili neki kult, da sta dramsko pisanje in trpljenje vendarle tisto, ki ima težo, bolj pomembno in vredno,« je pojasnila Gal Štromarjeva. Svoj humorni roman je napisala na povabilo urednice časopisa in nastala je trilogija o igralki Mari Vodopivec.
Ker humorno besedilo velikokrat velja tudi za ceneno, gre za ljubezenski roman, poln preobratov, v katerem so obdelani popolnoma vsi stereotipi, ki veljajo za igralke, se je odločila za roza naslovnico: »Moram povedati, da sem kmalu dobila klice oziroma opombe s strani kanoniziranega literarnega sveta, da če bom to naredila, me nikoli ne bodo več smatrali kot resno pisateljico. A ko meni rečeš ne, jaz rečem ja, seveda, in sem rekla, ne samo roza naslovke, tudi srček bom dala na prvo stran,« je povedala Gal Štromarjeva in dodala, da gre pri humornem pisanju, ki obravnava zelo resno tematiko, problem ženske v družbi, za hibrid. Prva knjiga je bila med bralci odlično sprejeta, zato sta sledili še dve nadaljevanji, obeta pa se morda še »knjiga z nulto številko«.
Dvojna merila
Da se je zabavala že med pisanjem, je pokazala tudi Vidmarjeva, ki je prebrala odlomek iz svoje knjige Naš Tone ne tone, ki govori o moškem sredi andropavze, ko se je smejala lastnim duhovitim zapisom: »Knjiga je zelo smešna in ljudje se na glas krohotajo, kar je bil moj namen.«
Ljudje se na glas krohotajo, kar je bil moj namen.
Kot je povedala, je pred dogodkom pogledala v Cobiss in ugotovila, da med 100 najbolj branimi avtorji s humornimi vložki ni niti ene ženske avtorice, pa čeprav imamo tudi denimo Deso Muck: »Moškim avtorjem se nikoli ne očita cenenosti, nihče jim ne očita, da zato, ker pišejo duhovito in zabavno, pišejo slabše.« Za to smo si krive tudi ženske same, meni Kečkova, »ker se enostavno bojimo dvojnih meril. Če lahkotno pišemo ženske, nas moški ne jemljejo resno, medtem ko to pri moških avtorjih ni problem.« Podobno je v gledališču oziroma na filmu, pojasnjuje Gal Štromarjeva, saj so komične vloge pisane za moške. In čeprav se morda stvari po polžje premikajo, »smo ženske v teh humornih zgodbah še vedno samo lepe, blond in neumne«. Kar precej žensk piše dramska besedila, komedije, v porastu je tudi ženski stand up, res pa je, ugotavljajo sogovornice, da je moškim dovoljeno več, da se moškim v humorju več dovoli. Tipičen primer so mastne gostilniške šale, polne seksizma, pornografije, »in to je normalno. Če pa ženska govori o klitorisu, se že pojavljajo odzivi v smislu, to se pa za žensko ne spodobi,« pravi Gal Štromarjeva.
V čudovitem ambientu Vrta Lili Novy se je razlegal glasen smeh. FOTO: Gordana Stojiljković
A ne le humorno pisanje, očitno je lahko moteča tudi oblika smeha. Kot pravi Kečkova, »večkrat slišim kritiko, da se glasno smejem, da je to nevljudno. Jaz pa mislim, da smeh nima pravil, pomembno je, da prihaja iz nas kot naravni refleks, vsi dobro vemo, da se s smehom da preživeti marsikaj hudega.«
»Smeh je zdravilo,« ji pritrdi Gal Štromarjeva. »Če ima resno dramsko gledališče katarzično vlogo, sem prepričana, da lahko tudi skozi smeh doživimo katarzo.« Kot igralka in režiserka ugotavlja, da ima vsak žanr svoje zakonitosti, a da ji je morda lažje pisati in na oder postavljati resno dramo kot neko humorno zgodbo. »Pri dobrih komedijah so seveda poleg tega, da narediš dobre, tehtne vloge, ki niso samo papirnate, pomembni dobra režija, ritem besedila, besedne igre. V gledališču za teboj stoji cel aparat, napisati dobro komedijo pa je težje. Bistvo dobrega humorja je, da se od težkih tem, kot je denimo smrt matere, distanciraš in na zadevo pogledaš z drugega zornega kota. Torej gre za komedijo, ki korenini v resnih temah,« pravi Gal Štromarjeva.
Večer je popestril primorski bend Od tu naprej. FOTO: Gordana Stojiljković
»Pri komediji pričakuješ odziv publike, odziv na šalo, kar je izjemno težko predvideti,« se strinja tudi Vidmarjeva, ki ugotavlja, da se zelo malo slovenskih avtoric loteva pisanja na humoren način. »Čeprav izhajamo z nekega patriarhalnega in klerikalnega območja, kjer so bili smeh in šale domene domena moških, moramo biti samokritične, saj so se moški sposobni norčevati iz sebe, me pa malo manj, razen stand up komičark, ki so naredile korak naprej in so zelo neposredne,« je sogovornici izzvala Kečkova. »Če se znaš norčevati iz sebe, potem imaš pravico, da se norčuješ tudi iz drugih. Če pogledamo družbena omrežja, ženske vedno hočejo biti popolne, lepe, tudi če si smešna, hočeš biti lepa, kar pa ne gre,« dodaja.
»Leta 2012, preden je Maja napisala prvi del Sedmih kilogramov sreče, so v literarni srenji potekale blazne debate, zakaj Slovenci nimamo žanra. To je bilo, še preden se je zgodil razmah krimiča. Gre za zelo ugledna imena, ki jih ne bom naštevala, ki so na raznih okroglih mizah debatirala o tem, zakaj mi nimamo žanra, zakaj v Sloveniji žanr ni razviden, zakaj se bere samo prevodna literatura, nimamo ljubičev, nimamo krimičev, nimamo pustolovk, nimamo potopisov. In potem se je Maja pogumno lotila ljubiča. Še vedno dovolj previdno, da ga je zapakirala v višjo jezikovno lego, da ni ceneno, da ni plažno branje, ampak da je še vedno branje za razmislek. In kaj se je zgodilo? Ta knjiga je prišla na trg, ugledni gospodje pa so jo ali ignorirali ali raztrgali. To so ta dvojna merila,« opozarja Vidmarjeva, medtem ko je Gal Štromarjeva dodala, da za nobeno knjigo iz trilogije ni dobila niti ene knjižne recenzije.
