Komentar Primoža Kališnika: In potem je vse potihnilo …

Besede ob koncu leta imajo posebno težo. Ne zato, ker bi morale kaj prelomiti, ampak ker nas povabijo k razmisleku. Če se do zadnjih dni decembra kaj ni spremenilo, smo se morda s tem stanjem sprijaznili – ali pa smo obupali nad tem, da lahko še kaj naredimo.

Včasih se zapletamo v besede, ki so krhke, a bolijo, in drugič v take, ki bi morale raniti, pa ne pustijo sledi. Besede so posebno orodje – z njimi lahko zdravimo ali ranimo. A so tudi orožje, ki ga ljudje ne znamo dobro uporabljati.

Lepo izrečeno se hitro pozabi, prava prijaznost v besedah je skromna in tiha. Težje besede ostanejo. Zapišejo se nekam globoko in jih ni mogoče preprosto izbrisati. Dejanja sčasoma zbledijo, besede pa imajo dolg spomin. Slabe besede so najtrši material, kar jih poznamo – in nič jih ne more spremeniti.

Zaradi slabih besed, ki prizadenejo vse, si ljudje včasih zaželimo tišine. A tišina ni rešitev. Besede so naš vsakdanji pripomoček, da drug drugemu povemo, kaj čutimo in kaj si želimo. Čeprav nam to ne uspe vedno najbolje, so naša edina priložnost.

Za nami je leto, ki ni prizanašalo nikomur. V besedah trdo do vsega in vsakogar kot le redkokatero, ki ni bilo vojno ali pandemično. Veliko napetosti, veliko občutka, da nekaj ni prav. In kljub temu smo pogosto molčali. Ne zato, ker ne bi imeli česa povedati, ampak ker se nam je zdelo, da besede nimajo učinka.

Čeprav nam je vsem jasno, da se zarjavela in slabo sestavljena konstrukcija, na katero oblast desetletja obeša svoje lažnive besede, nevarno upogiba in bo kmalu počila, se še vedno obnašamo, kot da je vse v redu.

Bili smo tiho.

Po moje v deželi, ki je poslovna priložnost za tiste, ki so pravilno razumeli posledice komunizma, in za tiste, ki so posvojili najslabše balkansko razumevanje zvitosti v poslovanju, kaj drugega sploh ne moremo pričakovati. Namesto da bi od tam posvojili tisto, kar je tam veliko boljše kot isto pri nas.

Nekdanji komunizem ni vsega kriv. Bil je tudi ekonomska logika, v kateri se je v partijo vstopalo zaradi koristi. Veter z juga pa nas je prepričal, da je največji junak tisti, ki čim bolj nategne državo – in ob tem še davkoplačevalce.

A v resnici so besede v nas vrele. Ostajale so neizrečene, zadržane, potisnjene v notranjost. Takšna tišina je navzven uglajena, a znotraj naporna. Še vedno pa je boljša od praznega govorjenja brez smisla in posledic – govorjenja zato, da zmanjka časa za to, kar bi bilo treba povedati.

Zato se komu zdi, da je prišel čas, ko bi bilo najbolje popolnoma obmolkniti – z lepimi besedami ne gre, grde pa puščajo prehude rane. Sredine pa ni.

Mimogrede, tako izginja tudi slovenski jezik. Ko izgine tvoj jezik, ne potrebuješ več svoje države. In ko ni več države, ti postane vseeno, kaj počnejo drugi, saj s teboj nimajo nič. Neki novi tujci.

Jezik je prostor, kjer se srečamo. Ko ga nehamo uporabljati zavestno, izgubljamo več kot le besede – izgubljamo povezanost. In brez te povezanosti nam res hitro postane vseeno.

Zdi se, da je zdaj – skoraj iz vesolja – prišel čas za drugačen premik. Ne za grde besede, ki ranijo, in ne za lepe, ki zbledijo, ampak za poštene. Take, ki izhajajo iz poguma in skrbi za skupno dobro. In za jezik, domače besede.

Morda se s prelomom leta ne bo zgodilo nič veličastnega. Sonce bo vzšlo kot vsak dan. Dobri bodo še vedno dobri, slabi bodo vztrajno slabi in idioti bodo imeli celo leto dolg sindikalen izlet. A morda bomo znali kakšno besedo izgovoriti drugače. Vsak, ki razmišlja, ve, kaj to pomeni.

Da bomo takrat, ko bo treba, tudi dovolj pogumni, da ne bomo ostali tiho.

Srečno in zdravo novo leto.

To so besede, ki jih še vedno izrekamo z razlogom.

Če jim dodamo še pogum, nas bo leto pred nami slišalo.

In če se bomo postavili prav, se bo slišal tudi naš glas.