Komentar Primoža Kališnika: Indijanec ni izginil

Ko se v novem obratu Zemlje okoli Sonca zaveš, da te lahko, če nisi priden, kadar koli in kjer koli sredi noči pohopsajo potomci kavbojev, spoznaš, da si nekaj, česar prej nisi vedel.

Indijanec.

Indijanec je v Ameriki približno to, kar je bil v Sloveniji poštenjak. Bili so, nekoč. Večinoma so jih iztrebili.

Tisti, ki so ostali, živijo v rezervatih in čakajo, da čas odteče od točke A do točke B.

Ljudstva z globoko duhovnostjo imajo očitno slabo karmo.

Duhovnost severnoameriških Indijancev ni bila obred za posebne dneve.

Bila je življenje. Svet ni bil stvar, ampak bitje. Zemlja ni pripadala človeku; človek je pripadal njej.

Pri Lakotih in Navajih ravnovesje ni bilo ideal, ampak pogoj. Človek ni stal nad naravo, stal je v njej. Govoril je z njo skozi sanje, obrede in tišino. Brez posrednikov. Brez dovoljenj.

In prav zato je bila ta duhovnost nevarna.

Ni potrebovala oblasti. Ni poznala lastnine. Ni ubogala ukazov.

Bila je notranje svobodna. In zato neobvladljiva.

Česar ni mogoče nadzorovati, se v sistemih moči ne preoblikuje. Uniči se.

Zgodba nas uči, da so imeli tudi v Ameriki ta bele. Tako kot mi. Razlika je bila v učinkovitosti.

Ameriški so bili boljši. Mi smo lovili maja in junija 1945. Oni so lovili stoletja.

Številke so neusmiljene.

Pred letom 1492 je v Severni Ameriki živelo več milijonov, 5–15, Indijancev. Do konca 19. stoletja jih je ostalo komaj četrt milijona.

Večina ni padla pod kroglami, ampak pod bacili. Črne koze, ošpice, gripa.

A zraven so šle še vojne, pokoli, preselitve, lakota. Organizirano. Premišljeno.

Zato to ni nesreča. To je proces.

Genocid.

Kar se Janezek nauči, to Janezek zna.

Ko je zmanjkalo Indijancev, je zmanjkalo materiala. In so šli ponj drugam.

Pa da ne bo pomote. Amerika ni pošast.

Ljudje so praviloma v redu. Prijazni. Pripravljeni pomagati, ko gori hiša ali ko se sesuje svet. Verjamejo v delo, v novo priložnost, v dostojanstvo.

Amerika od spodaj še vedno diha.

Težava se začne zgoraj. Tam, kjer ljudje izginejo in ostanejo elite.

Ne gre samo za metek, ki se je odbil od teflonske glave nekega predsedniškega kandidata, ki je slučajno slovenski zet.

Gre za to, od koga.

Med temi elitami svoboda postane slogan, idealizem poslovni model, resnica pa strošek. Oblast govori o vrednotah in šteje dobiček. Prodaja sanje, ki jih sama nikoli ni nameravala živeti.

Amerika zato ni laž.

Je razpoka.

Med tem, kar ljudje so, in tem, kar sistem iz njih dela.

Slabo osnovno šolstvo tam ni napaka. Je orodje, da se nič ne spremeni.

Ampak dokler ta razpoka, dobro v Ameriki, obstaja, obstaja tudi možnost, da bo tam nekoč spet več ljudi kot moči sistema.

Elit se je vedno težko znebiti.

Pri nas so politične zrasle v ekonomske. Hecno je le, da smo pri nas Indijanci beli, ta beli pa rdeči, ampak to je verjetno le igra svetlobe v mavrici, a ne.

Torej, vsaj v Evropi spoznani kot politično grdi rački so postali beli labodi ekonomije. Prehrana je ostala ista.

Očitno je ta dieta univerzalna. Če nimaš, pa vzameš.

Temu se reče, da je neka ideja svetovna.

Tako kot usoda Indijancev.

Na koncu smo vsi Indijanci.

Razlika je le v tem, kdo ima danes puško – in kdo še verjame, da je to z Indijanci samo zgodovina.