Izgubila vid in sluh, a Tinka ne obupa

V mojem življenju se veliko dogaja. Zaključujem študij, izobražujem se na Rehabilitacijskem oddelku Očesne klinike v Ljubljani, kjer spoznavam pripomočke za slepe. Trenutno se učim brajico. Hodim v fitnes, sodelujem z Inštitutom Zlata pentljica, kjer sem v upravnem odboru. Vmes pa so še kakšne zdravniške kontrole in preiskave,« začne pogovor 22-letna Tinka Tonejc, ki prihaja iz Prihodov nad Jesenicami.

Dvakrat zbolela za rakom

Življenje je ne gladi, ampak preizkuša. V petih letih je dvakrat zbolela za rakom, izgubila je vid in sluh. Njene težave segajo v leto 2019, jeseni se ji je poslabšal vid. Maja 2020 je oslepela. »Že prej sem bila zmedena. Prvi znaki, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti, so bili na pregledu za vozniški izpit. Vmes je prišla korona, moje stanje pa se je slabšalo. Po ravnem je še šlo, po stopnicah težko. To zdaj govorim po besedah in spominu mame, saj se sama tega ne spomnim. Ne vem, ali je moje telo tako odreagiralo, da me je pač zavarovalo pred tem. Ko je postalo prehudo, so me odpeljali na urgenco in nato v Ljubljano. Na Pediatrični kliniki so še isti dan ugotovili, da imam možganski tumor,« nadaljuje Tinka. Najprej je imela štiri cikle kemoterapije, po prvem se ji je vid celo delno povrnil. Obsevali so jo v Italiji v protonskem centru, kjer obsevajo točkovno in žarek nastavijo tudi v globino, točno na mesto tumorja.

Rada ima živali, želi si psa.

»Svet se mi je podrl. Še huje je bilo, ko sem zbolela drugič,« priznava. A časa za objokovanje in tarnanje ni bilo. »Zagrabiš in začneš bitko – z jasno željo, da preživiš!« nadaljuje Tinka, ki je raka premagala tudi v drugo. Ni ji bilo lahko, tega ne skriva, niti ne olepšuje. Bolezen ne izbira, z njo se je treba soočiti. A eno je napisati, drugo pa udejanjiti. »Nisem bila zaprta, ampak sem rada odšla na sprehod, se družila z domačimi. Imeli smo se lepo, kljub težki situaciji. Predvsem pa sem se naučila, da je treba živeti zdaj. In da mora vsak živeti svoje življenje. Ne more nekdo živeti namesto tebe, ampak moraš ti svoje življenje živeti sam. Naučila sem se, da se vse zgodi tako, kot se mora. In da zaupaš in greš,« je opisala svoje trenutke boja z rakom.

Po biopsiji tumorja, ki so jo opravili skozi nos, je ponovno oslepela. Predpisali so ji pet ciklov kemoterapij, enega tudi s presaditvijo matičnih celic, in ponovno protonsko zdravljenje v Italiji. Ob tem se ji je poslabšal sluh. Bolezen je terjala svoj davek. »Trenutno ne vidim nič, slišim pa s pomočjo slušnega aparata. Del sluha sem izgubila med kemoterapijo zaradi zdravil,« priznava in se odločno sooča z novo realnostjo. »Zdravljenje sem zaključila. Še vedno sem v regeneracijskem obdobju, ki zdaj traja že dve leti. V vsakdanjem življenju to pomeni pomanjkanje energije, kronično utrujenost in bolečine. Med zdravljenjem obstaja le eno vprašanje: biti ali ne biti? Po koncu pa se začne predelovanje, soočanje in sprejemanje posledic ter iskanje nove poti. Življenje vedno poskrbi za presenečenja in tudi po zdravljenju pridejo težki trenutki,« nam zaupa Tinka, ki je hvaležna, ker se počasi umirja bolečina v glavi.

Zelo je aktivna na številnih področjih, končuje študij, želi si delati.

Končuje študij, želi se zaposliti

Tinka kljub zdravljenju ni pozabila na šolo in izobraževanje. Leta 2023 je z odliko končala Srednjo gostinsko in turistično šolo v Radovljici in postala diamantna maturantka, danes je na koncu študija. »Počasi se pomikam proti koncu. Velik del je že opravljen. Praktično izobraževanje, ki obsega 400 ur dela, sem že opravila. Ostal mi je še en predmet in diplomsko delo. Za diplomsko delo bom pisala o vplivu gibanja na zdravljenje raka pri mladih bolnikih in vključila tudi svojo izkušnjo. Pred mano je pisanje diplome in zaključek študija. Rada bi se izobraževala za gozdno terapevtko in opravila še kakšen tečaj masaže in sprostitvenih tehnik. Potem pa se bom podala na trg dela in upam ter verjamem, da bom našla svoje mesto,« napoveduje.

Aktivna je tudi na drugih področjih. Novembra 2025 je imela v sodelovanju z Razvojno agencijo Zgornje Gorenjske (RAGOR) v okviru projekta SIDRO pogovor z naslovom Moč poguma: pogovor s Tinko Tonejc. Večer je bil posvečen pozitivni strani njene izkušnje, kako vztrajati tudi v najtežjih trenutkih. Sodeluje tudi z Višjo strokovno šolo za gostinstvo, velnes in turizem Bled. Na 23. mentorskem posvetu je predstavila situacijo slepih in slabovidnih študentov. »Govorila sem o prilagoditvah, ki jih potrebujemo med študijem, pri opravljanju prakse in tudi kasneje pri delu. Najpomembnejša prilagoditev je jasna komunikacija z delodajalcem. Čakata me še dve predstavitvi, v Bohinju in Brežicah,« razkrije svoje načrte.

Priznava, da ji ni bilo lahko, a vztraja in živi dan za dnem.

Sporočilo za vse

V veliko pomoč sta ji osebni asistentki: »Estera Smukavec je zaposlena za 8 ur, Špela Sever pa za 6 ur dnevno. Predstavljata mi svobodo, z njima sem lahko samostojna. Naš odnos temelji na prijateljstvu. Veliko časa smo skupaj in pomembno je, da se razumemo,« ju pohvali. Odločno nosi svoj križ, s svojo zgodbo, ki jo rada pove na glas, pa želi ozaveščati ljudi. »Želim si, da bi se ljudje zavedali vsega, kar imajo. Da ne bi bilo samoumevno, da slišijo, vidijo, hodijo in čutijo. Da bi bili vsak dan znova hvaležni za to, kar imajo. Da bi gledali na svet z lepe strani in da bi bili do sebe ter drugih prijazni. Najbolj me osrečujejo majhne stvari: ko me sonce obsije in to začutim na svojem obrazu, ko se z družino nasmejim do solz, kava s prijatelji in iskreni pogovori, ko pridem domov in me pozdravijo psi ter sprehodi v naravi,« razkrije svojo filozofijo. S svojo zgodbo rada pomaga ljudem, ki jim sporoča: »Živi tukaj in zdaj, zavedaj se, da imaš vedno možnost izbire!«