Izidor dal življenje za mladega talca

Trpljenje v krščanstvu ni brez pomena, ampak lahko postane sredstvo duhovne rasti, očiščevanja in združevanja z Bogom. Pred veliko nočjo, največjim krščanskim praznikom, pa sploh. V minulem stoletju so trpeli številni Slovenci, žrtve totalitarizmov – fašizma, komunizma in nacizma. Rimskokatoliška cerkev beleži več kot 30 slovenskih mučenk in mučencev 20. stoletja.

Med slovenske mučence so prišteti duhovniki Kerubin Tušek, Ferdinand Potokar, Mihael Grešak, Franc Gomilšek, Valentin Oblak, Matej Krof, Jakob Omahna, Ivan Salmič, Franc Kek, Srečko Huth, Janko Komljanec, Franc Kramarič, Franc Cvar, Franc Nahtigal, Janez Strašek, Nace Nadrah, Lambert Ehrlich; redovniki in bogoslovci Placid Grebenc, Alojzij Breznik, Bernard Štuhec, Emil Kete, učitelji in učiteljice Ivanka Novak Škrabec, Vera Lestan, Anica Drobnič, Marica Nartnik ter laiki Jaroslav Kikelj, Janez Pavčič, Alojzij Murgelj, Anton Murgelj, Narte Velikonja, Franc Pen ter redovnica Karmela Premrov. O njih teče postopek za priznanje svetništva, ki se v Sloveniji vodi kot skupen postopek Slovenskih mučencev 20. stoletja na Dikasteriju za zadeve svetnikov. Sprva je v ta sklop spadal tudi Izidor Završnik, a bo njegov primer obravnavan drugače. Celjski škof Maksimilijan Matjaž je tako konec februarja prejel uradno prošnjo postulatorja za začetek škofijskega postopka za beatifikacijo Izidorja Završnika, ko se je zbralo dovolj gradiva in pričevanj o njegovem darovanju življenja iz ljubezni do bližnjega. Za postulatorja postopka je bil imenovan dr. Silvo Šinkovec, za cerkvenega pravdnika Rok Metličar, za škofovega delegata mag. Srečko Hren, za notarko postopka pa dr. Alenka Krk. Zgodovinsko komisijo sestavljajo dr. Vinko Škafar (OFMCap), mag. Lilijana Urlep in Vinko Čonč.

Daroval življenje

»Bil je 10. marec 1943, ko so v jutranjih urah na dvorišču zapora v Mariboru postrojili skoraj tristo ujetnikov, izmed njih izbrali petnajst in jih odvedli k streljanju. Med njimi je bil tudi naš rojak, mlad duhovnik, duhovnik slabi dve leti, Izidor, ki je v teh zadnjih trenutkih svojega življenja sprejel odločitev, da stopi na mesto še mlajšega moža in daruje svoje življenje. Izidor Završnik je položil svoje življenje na oltar Cerkve, na oltar človeštva, na oltar, ob katerem in na katerem se je tudi takrat v tistem trenutku in danes bil boj med zlom in ljubeznijo, med grehom in odpuščanjem. On je stopil na stran odpuščanja, na stran ljubezni, na stran življenja,« je pred dnevi v pridigi povedal celjski škof Maksimilijan Matjaž. Prav 10. marca letos so se v tamkajšnji škofiji spomnili 83-letnice smrti in tudi uradno začeli škofijski postopek za beatifikacijo.

Celjski škof msgr. dr. Maksimiljan Matjaž je uradno obelodanil postopek za svetništvo Izidorja Završnika. Foto: Darko Naraglav

Izidor se je rodil 4. aprila 1917 v kraju Tabor v Savinjski dolini. Oče je bil krojač in cerkovnik, v Mariboru je obiskoval gimnazijo, v tem času je že pesnil, dramatiziral Cankarjevega Šimna Sirotnika, za časopise je ilustriral Jurčičevega Jurija Kozjaka in Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem. Odločil se je za študij teologije, končal ga je leta 1941. Ob nevarnosti vojne so bili diakoni iz mariborskega bogoslovja na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, predčasno posvečeni v duhovnike, zaradi operacije slepiča je bil Izidor posvečen 11. maja, ko je Maribor že trpel pod nemško okupacijo. Prve dni 1942. ga je na Gomilskem aretiral gestapo. Nekaj časa je preživel v zaporih, kjer so ga po pričevanjih tudi mučili. Potem so ga nenadoma izpustili s pogojem, da bo redno poročal. Zavzeto se je lotil ponovne oskrbe osamljenih župnij, a so ga jeseni istega leta spet aretirali. Premeščen je bil v zapore v Mariboru. 9. marca so ga obiskali domači, izrazil je upanje, da bo poslan v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, 10. marca 1943, na pepelnično sredo, so nemški vojaki v Mariboru ustrelili 25 talcev, tudi Izidorja, ki ga niso izbrali iz množice, a se je javil za smrt namesto 20-letnega talca. Šel je prostovoljno v smrt, kot je šel Jezus prostovoljno na križ.

Da bi ga znali posnemati

»Izidor je bil posvečen v duhovnika na začetku vojne, star 24 let. Duhovnik je bil slabi dve leti. Od tega je polovico časa preživel v gestapovskem zaporu, kjer so ga strahovito mučili. Njegova duhovniška služba je bila krvava daritev lastnega telesa, ki ga je združila z velikim duhovnikom Kristusom, ki je »v dneh svojega zemeljskega življenja z močnim vpitjem in solzami daroval molitve in prošnje njemu, ki ga je mogel rešiti pred smrtjo, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti in postal popoln, vsem, ki so mu poslušni, vir večnega odrešenja. Njegova daritev naj izprosi tudi nam vero in pogum, da bomo ostali zvesti Kristusu tudi v trpljenju in preizkušnjah. Priporočajmo mu našo Cerkev in naš narod. Naj nam izprosi milost odpuščanja in sprave, da bi ga zmogli posnemati v zastonjski ljubezni in tako pričevati za moč Kristusovega evangelija,« je zapisal celjski škof v predgovoru h knjigi Izidorjev križev pot, ki je letos izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

V celjski škofiji molijo, da bi proces beatifikacije uspel. Foto: Škofija Celje

Mučenec ljubezni

Maksimiljan Kolbe je bil poljski duhovnik in frančiškanski minorit, mučenec in svetnik, rojen 8. januarja 1894. Vstopil je v frančiškanski red minoritov in se posvetil duhovni službi, molitvi in izobraževanju. Leta 1918 je bil posvečen v duhovnika, nato je študiral v Italiji in se vrnil na Poljsko, kjer je ustanovil minoritski samostan v Niepokalanowu, ki je postal znan kot Mesto Brezmadežne, središče verskega izobraževanja, tiska in duhovnega življenja. Bil je znan po revščini, skromnosti, misijonskem delu in posebnem čaščenju Device Marije. Po nemški invaziji na Poljsko leta 1939 je bil večkrat aretiran zaradi svojega nasprotovanja nacističnim idejam in zaščite Judov. Leta 1941 je bil deportiran v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer so ga obsodili na smrt. Maksimiljan Kolbe je prostovoljno zamenjal svoje življenje z drugim zapornikom, očetom družine, ki je bil izbran za smrt. Umrl je 14. avgusta 1941 zaradi injekcije fenola. 1971. ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, leta 1982 ga je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnika in ga imenoval mučenec ljubezni, saj je daroval svoje življenje za druge.

Maksimiljan Kolbe velja za simbol najvišje ljubezni in žrtvovanja, njegovo dejanje je primerljivo z Završnikovim. Še en primer pozna zgodovina. Pater Placido Cortese se je rodil 7. marca 1907 na Cresu. Med drugo svetovno vojno je v Padovi pomagal Judom, zavezniškim vojakom in civilistom, organiziral reševalne akcije in skrbel za njihovo varnost. Njegovo delovanje je temeljilo na evangeljski ljubezni do bližnjega in nesebični pomoči. Oktobra 1944 so ga nacisti ujeli, mučili, da bi razkril sodelavce, a tega ni storil, nazadnje so ga ubili in zažgali. Živel je svetniško življenje skozi služenje, pogum in predanost drugim, tudi pod največjim tveganjem. Njegova zgodba je simbol mučeništva iz ljubezni do bližnjega.