Komentar Primoža Kališnika: Januar ni Jaguar

Januar ni Jaguar.

Pa ne zaradi tiste domnevne izjave prometnega policaja, kateri mesec je prvi v letu. Je rekel jaguar.

To je pač ena tistih šal, ki se primejo, ker zadenejo nekaj globljega, čeprav tega ne znajo povedati naravnost.

Od časov rojstva te šale so jaguarji, ponos angleške avtomobilske tradicije, klasičnega šarma in elegance, postali drugačni avtomobili.

In ne samo avtomobili – drugačna je postala zgodba, ki jih nosi.

Od svojih začetkov so jaguarji poosebljali ponos angleške avtomobilske tradicije, prefinjenost oblike in samozavest nekega časa. Dolgo se je zdelo, da je ta dediščina neločljivo povezana z zgodovino britanskega imperija in da bo takšna tudi ostala. A svet se spreminja in z njim poti lastništva, zato je znamka Jaguar prešla iz rok nekdanjih kolonialistov v last podjetja iz nekdanje kolonije, Indije.

Prav v tem prehodu se zrcali ena izmed tistih sprememb, ki so se nekoč zdele nepredstavljive, danes pa so del vsakdanjega sveta.

Ne kot prelom, temveč kot tok. Ne kot maščevanje, temveč kot preureditev sveta.

Nekateri v tem vidijo padec kakovosti, drugi konec nekega mita. A miti redko propadejo – prej zamenjajo lastnika. In pogosto ostanejo ujeti v obliko, medtem ko se njihov pomen izmuzne drugam.

Eden izmed Indijcev, Sri Aurobindo, je zapisal, da se stvari vedno zgodijo takrat, ko je pravi čas, ne takrat, ko se nam zdi, da bi se morale. Zapisal je tudi, da človek ni zadnja stopnja evolucije, temveč prehodno bitje.

Ta misel presega filozofijo. Velja tudi za družbe, institucije, simbole. In za tradicije.

Tradicija je spomin oblike, vrednote so spomin pomena. Oblike se s časom spreminjajo, pomen pa ostaja le, če ga znamo prepoznati in negovati. Kjer se oklepamo oblike, ne da bi razumeli pomen, tam tradicija postane dekoracija. Ali orodje.

V Sloveniji je šport tradicija. In vse bolj postaja vrednota.

Prav zato po njem grabijo politiki in biznismeni, zlasti pred volitvami. Radi bi si ga prisvojili kot obliko – kot simbol, kot kuliso, kot sredstvo vpliva. Vsebina jih ne zanima. Ferplej, delo, skupnost, potrpežljivost – to so detajli, ki jih ni treba razumeti, če želiš le podobo.

Tu ne gre za eno ime. Čeprav se v razpravah velikokrat pojavi tudi Nika Nacionale. Njena opozorila o neenakostih med ženskami in moškimi so legitimna. Nepravice obstajajo. A razumevanje, zakaj obstajajo, zahteva več kot zgolj razglas, da niso pravične.

Tudi tu se hitro zgodi, da se borimo za obliko, ne da bi se dotaknili vsebine.

Stvari se premikajo. A ne linearno.

To ni evolucija ženskega boja za pravice, temveč evolucija moškega spoznanja, kako nerazumno je bilo ženske puščati ob strani. Počasi, z zamikom, a vendarle.

Moški smo počasni.

Nevladniki pogosto hočejo dobro. Dokler ne zamenjajo vloge. Ko se nadzor oblasti spremeni v željo po oblasti, postanejo del iste igre, ki so jo hoteli popravljati. In ko se to zgodi, so prav ženske pogosto prve, ki izgubijo.

Če bo kdo rešil ta planet, ga ne bodo sistemi, ne slogani in ne logotipi. Rešile ga bodo ženske, ki bodo mislile s svojo glavo, ne po navodilih daljinca. In moški, ki bodo to znali prenesti.

Pogrešam razprave o tem, kako živijo družine, iz katerih prihajajo vrhunski športniki. Ne kot miti ne kot zgodbe za rabo v kampanjah, ampak kot resnična okolja odnosov, pravil, naporov in tihe podpore. Tam se skriva vsebina. Ne v dvoranah in ne v govorih.

Zunaj Ljubljane je Slovenija, ki ne nastopa, ampak živi. Kjer ljudje vedo, da je družina najboljša štartna pozicija za najtežje dirke v življenju. In da se tekmuje po pravilih, ne po vtisu.

Januar ni jaguar.

In tradicija ni vrednota.

Le resnična vrednota je tisto, kar preživi, ko se oblika zamenja.

Pomembni so kristjani, ne Vatikan. Pomembni so socialisti, ne njihove stranke.

Vsebina. Vsebina so le ljudje.

Oblika je itak tak slovenski pojav, ki se zna uvleči v vsako zadnjico. Vrednote so za kaj takega prevelike.