
Galerija

Ko je bila Marija Verdinek še otrok, ni razumela, zakaj se ji dogajajo stvari, ki jih drugi okoli nje niso zaznavali. Videla je sence, slišala nenavadne zvoke in postavljala vprašanja o smrti, ki so bila za njena leta nenavadna. Danes pravi, da lahko komunicira z dušami umrlih in da informacije prejema kot slike, občutke, besede ali kratke prizore. Prelomnica se je zgodila po smrti njene stare mame, ko je prvič doživela izkušnjo, ki jo je razumela kot neposreden pogovor z njo. Takrat se je začela pot, ki jo je pozneje pripeljala do medijstva.
Marija Verdinek se danes, ko pogleda nazaj, zaveda, da so bili nenavadni občutki prisotni že zelo zgodaj. Kot otrok je spraševala o različnih načinih smrti in rojstvih, občasno se je zgodilo, da se je nekaj, o čemer je govorila, pozneje zares zgodilo. »Bilo je malo hecno, ko sem en teden prej nekaj vprašala, naslednji teden pa se je točno to zgodilo,« pripoveduje. Včasih je videla sence in imela občutek, da se nekdo sprehaja po stopnicah, vendar temu doma niso namenjali posebne pozornosti. Prihajala je iz krščanske družine, zato so bile predstave o stikih z mrtvimi nekaj, česar ni bilo preprosto razumeti ali sprejeti. Posebno močno se spominja piskanja v ušesih, zaradi katerega jo je mama odpeljala celo k zdravniku, saj so želeli preveriti, ali je z njenim zdravjem kaj narobe. Ko preiskave niso pokazale vzroka, je po njenih besedah zdravnik namignil celo, da morda išče pozornost. »Takrat se je zaključilo. Odtlej nisem ničesar več povedala,« pravi.
Veliko let pozneje je smrt stare mame vse skupaj postavila v povsem drugačno luč. Leta 2016, ko je bila stara 21 let, je po lastnih besedah doživela njeno prvo prikazovanje in pogovor z njo. Stari mami naj bi nato povedala oziroma od nje prejela informacije, ki jih je posredovala očetu, njegov odziv pa jo je presenetil. »On je rekel: 'Kako ti to veš?' In potem sem rekla: 'Pa če sem ti rekla, da sem se z mamo pogovarjala.'« Prav ta izkušnja je bila zanjo prelomna, saj je prvič dobila občutek, da dogajanje, ki ga je toliko časa skušala razumeti, ni zgolj njena domišljija. Od takrat je začela svoje sposobnosti raziskovati bolj zavestno.
Bilo je malo hecno, ko sem en teden prej nekaj vprašala, naslednji teden pa se je točno to zgodilo.
Za Marijine starše sprejemanje njenega daru ni bilo preprosto. Njena družina je bila vzgojena v krščanskem okolju, kjer je veljalo, da je treba pokojne pustiti pri miru, zato je bilo slišati od lastnega otroka, da se pogovarja z umrlimi, vse prej kot vsakdanja stvar. »Logično je, da je vau, ko otrok reče: 'Jaz se z mrtvimi pogovarjam,'« pravi. Tudi sama sprva ni vedela, kaj naj si misli o svojih občutkih in zaznavah, potrebovala je leta, da je vse skupaj sprejela kot del svojega življenja. Sčasoma je prišla do točke, ko se je odločila, da se ne bo več trudila ustrezati pričakovanjem drugih. »Glejte, to sem pač jaz. Vsak bo moral pri sebi sprocesirati stvari. Če bom sprejeta, bom, če ne, pa se bom s tem sprijaznila,« opisuje svojo odločitev.
Tudi partner je njeno delo spoznaval postopoma, skozi konkretne izkušnje, ki jih je po njenih besedah doživljal tudi sam. Sprva mu ni bilo jasno, kaj se dogaja, nato pa je začela prejemati informacije, povezane z njegovo družino, in jih je lahko preveril pri bližnjih. Tako se je tudi on počasi navadil, da je medijstvo del njenega vsakdana.
Marija poudarja, da si želi, da bi jo ljudje v njenem zasebnem življenju včasih videli samo kot Marijo, in ne kot nekoga, od katerega pričakujejo sporočilo iz drugega sveta. »A sem lahko samo človek?« se sprašuje. Prav zato ima, kot pravi, ozek krog prijateljev, pri katerih ne čuti pritiska, da bi morala ves čas zaznavati in posredovati nekaj, česar sami ne morejo.

Kako pravzaprav ve, kaj naj bi ji duša želela sporočiti? Marija pravi, da ne obstaja en sam način. »Informacijo lahko vidim kot sliko ali pa kot neki utrinek, kot da bi mi predvajali kakšen filmček. Potem gre nekaj čez občutke, nekaj čez besede,« opisuje. Posamezne zaznave mora nato povezati v smiselno celoto, šele nato jih posreduje človeku. Pri tem ne pristopa kar do vsakega neznanca, ki jo pogleda, saj se zaveda, da bi bilo takšno vedenje lahko neprijetno ali strašljivo. Drugače pa je, pravi, če občuti nekaj zelo močnega. »Če me začne tresti, če imam pospešen srčni utrip in takoj vidim, kaj se dogaja, kakšno je sporočilo, potem vem, da je zelo nujno.« Takrat se predstavi, pove, da je nekaj zaznala, in človeka vpraša, ali želi sporočilo slišati. »Nikoli ne bom rekla: 'Ej, živjo, jaz sem medij, govorim z mrtvimi, daj, ti lahko nekaj povem.' Ne. Zato ker se ljudje prestrašijo.« Takšnih izkušenj ne želi vsiljevati nikomur, saj meni, da mora biti odločitev vedno na drugi strani.
Posebno zanimivo je, da njeno zaznavanje ni omejeno samo na ljudi. Marija pravi, da lahko komunicira tudi z živalmi, kar je zanjo še posebno zanimivo, saj se je sama želela izšolati za veterinarko in si je nekoč predstavljala, da bo svoje življenje posvetila prav živalim. Opisala je tudi osebno izkušnjo s pokojnim psom prijatelja, ki naj bi se ji oglasil kmalu po smrti in ji povedal, da je našel njenega pokojnega konja Douglasa. »Reče: 'Našel sem ga! Zdaj bova pa skupaj, zdaj pa grem!'« pravi. Takšni trenutki so zanjo čustveni, hkrati pa jih sprejema kot del svoje življenjske poti.
Če me začne tresti, če imam pospešen srčni utrip in takoj vidim, kaj se dogaja, kakšno je sporočilo, potem vem, da je zelo nujno.
Življenje z občutki, ki jih sama razume kot stik z dušami, zahteva tudi precej discipline. Marija pravi, da mora znati medijstvo ločiti od vsakdanjega življenja, saj je tudi mama, partnerica in človek z običajnimi opravki. Kdaj si želi, da bi vse skupaj za nekaj časa utihnilo, predvsem takrat, ko potrebuje mir. »Včasih si želim, da utihnejo. Potem utihnejo in rečem: 'Okej, zdaj sem pa v redu. Zdaj pa spet lahko komuniciramo,'« pravi.
Hkrati poudarja, da je za svoje izkušnje hvaležna in da se jih ne boji več tako, kot se jih je nekoč. »Ni me strah, sem jim pa vedno neskončno hvaležna, da so,« pravi. Ve, da bodo nekateri ljudje njenim besedam verjeli, drugi bodo ostali skeptični. A s tem se danes ne obremenjuje več. Ne poskuša več vsakega človeka prepričati, da je to, kar zaznava, resnično. Če kdo dvomi, je to po njenem njegova pravica, tako kot je njena pravica, da svoje doživljanje sprejema na način, ki ji daje smisel. Dolga leta je iskala odgovore, razmišljala, ali si vse skupaj samo predstavlja, in skušala razumeti, zakaj se ji dogajajo stvari, ki jih drugi ne zaznavajo. Danes pravi, da je skozi vse to predvsem spoznala sebe in se naučila živeti s tem, kar dojema kot svoj dar. Njeno delo ni več nenehno dokazovanje drugim, temveč predvsem poslušanje in predajanje tistega, kar sama zazna. In morda je prav to največja sprememba, ki jo je prineslo skoraj desetletje raziskovanja njenega daru.