Jernej Kuntner iskreno: »Napočil je čas za celjenje ran«

Jernej Kuntner je igralec z izrazitim občutkom za mero na odru in platnu. Njegova prezenca ni nikoli vsiljiva, a vedno natančna. V ravnotežju med zadržanostjo in intenzivnostjo se skriva njegova posebnost – in razlog, da njegove vloge pogosto odmevajo dlje, kot trajajo. To potrjuje tudi njegov najnovejši projekt, zgodovinski igrani film Exodus 1945: Naša kri, ki je po slavnostni premieri že na ogled v slovenskih kinematografih. Film, ki ga podpisuje režiser in scenarist Vid Planinc, gledalca postavi v maj 1945, v čas po koncu druge svetovne vojne, ko številni nasprotniki komunizma zapuščajo Jugoslavijo in se umikajo proti avstrijski Koroški. V središču zgodbe sta zdravnika, igrata ju Kuntner in Matevž Müller, ujetnika okoliščin in lastne vesti, ki na sanitetnem vlaku skupaj z družinama spremljata ranjence in se soočata z neizbežno dilemo: vseh ne moreta rešiti. Preživetje enih pomeni smrt drugih. Film, v katerem igrajo tudi Alenka Tetičkovič, Robert Prebil, Maša Tiselj, Valerija Trček, Krištof Marij Čušin in Luke Bischof, odpira prostor za zgodbe, ki jih je kolektivni spomin potisnil na rob. V napetosti med zgodovino in intimnim, med velikimi premiki in osebnimi odločitvami Kuntner pokaže svojo igralsko zrelost brez patosa, a z jasno težo.

Ob srečanju se sprva ozreva na njegovo dolgo pot na odru in pred kamero; v njegovem razmisleku ni nostalgije, temveč radovednost, ki še vedno vztraja. Ko ga vprašam, ali ga igra še vedno preseneti ali danes bolj on preseneča njo, se nekoliko zamisli: »Dobro vprašanje. Verjetno se kar oba presenečava. Lahko v dobrem, mogoče tudi v slabem smislu. Človek se namreč vsak dan malo spremeni ali dozori, pa je lahko presenečenje, glede na teorijo kaosa in metuljevega efekta, na drugem koncu drastično,« zaključi z nasmehom.

Naklonjen resnosti in tišini

Ta notranja razgibanost se kaže tudi v njegovem igralskem razponu, ki sega od komedije do resnih, notranje razklanih likov. V tem razponu ni razkola, temveč ravnotežje, ki ga nenehno išče in na novo vzpostavlja. Kje se počuti bolj doma: v humorju ali tišini? »Človek je kompleksna osebnost, zato je tudi igralec kompleksen. Dober igralec pa je še posebno razklan med humorjem in tišino. Jaz sem trenutno bolj naklonjen resnosti in tišini. A vsaka iskrica življenja v meni vžge humorno plat Jerneja. Zato vem, življenje je lepo.«

Čeprav ga občinstvo pogosto dojema kot izrazito prisotnega in karizmatičnega, je njegova zasebna drža precej bolj umirjena in preprosta, skoraj zadržana: »Ja, takole bom rekel. Ko se zastor spusti in se ugasnejo luči, se v meni preprostost prebudi in se mi kar prècej domov mudi,« zrecitira svoj verz. V smehu doda: »Sem navaden državljan te prelepe domovine in tako tudi živim.«

Jernej Kuntner FOTO: Dejan Javornik

Ko se pogovor prelije k njegovemu novemu filmu, se ton nekoliko spremeni – postane bolj zbran, bolj premišljen. Kaj ga je pri tej zgodbi osebno najbolj nagovorilo? »Osebno sem bil najbolj presenečen nad globokim nepoznavanjem te zgodovinske dobe. Nepoznavanje njenih ljudi, njenih zgodb, njenih stisk in tegob. Zato je čas, da se Slovenci seznanimo in soočimo s povojnim revolucionarnim delovanjem in s tem tudi sami s sabo. Človek samo z eno, levo roko je … invalid. Z obema rokama pa si lahko trden, produktiven, ponosen in predvsem zdrav!« Vloga zdravnika, ki se znajde v ekstremnih moralnih situacijah, ga je močno zaznamovala, o njej govori brez distance, skoraj osebno: »To sem čutil vsak snemalni dan, vsak dan in celo vrsto dni pred snemanji in tudi še po koncu snemanj. Ko sem se seznanjal z dr. Meršolom, seveda prek knjig in zgodovinskih virov, sem zorel tudi sam in še bolj gorel v ponosnega Slovenca. Z neko usodno zmoto, z neko slovensko hamartio (tragično napako), smo izgubili veliko vélikih ljudi, veliko sposobnih ljudi, veliko inteligentnih ljudi, veliko takih, ki bi bili sposobni postaviti Slovenijo na svetovni zemljevid veliko bolj zgodaj v času.«

Resnica je zmaga

Kot igralec pristopa k zgodovinsko in ideološko občutljivim temam z distanco, a hkrati z empatijo in tudi lastno etično pozicijo, ki je ne skriva. »Z zgodovinskimi dejstvi se moraš najprej spoznati. Potem zavzameš do tega svoje stališče in se postaviš v okvir agonističnega spomina, ko si sposoben sočustvovati s trpljenjem nasprotne strani, ne da bi zato moral prevzeti njihova politična stališča. In tega pri nas zelo primanjkuje. Konec koncev je že več kot 80 let od naših zadnjih travm. Napočil je čas za celjenje ran.« Umetnost zanj ni zgolj izraz, temveč tudi odgovornost. Zdi se, da film odpira vprašanja, ki jih slovenska družba še vedno težko izgovori, prepričan pa je tudi, da umetnost v Sloveniji še vedno nosi breme neizrečenega: »Slovenska umetnost je, mogoče, še vedno preveč 'nad' tem problemom. Saj so že bili zelo zgodnji poskusi soočanja z našo težko zgodovino, od Strniševih Ljudožercev do umetnikov, ki so ozaveščali ta problem, a vseeno se zdi, da je zmagala neka čudna apatija, ki pa bi morala biti bolj empatija.«

Kot javna osebnost je že občutil pritisk okolja, da bi moral biti bolj »tiho« ali pa bolj »na eni strani«, kar opiše brez olepševanja: »Neke sile, mislim da brez vsakega razumevanja demokracije in demokratičnosti, nas še vedno hočejo vse na eni strani, da mislimo in dihamo kot eno, če parafraziram. A ker smo ljudje različni, pogumni ali nori, se toku ene reke radi upremo. Potem pa sledi cancel. Globoko nedemokratična gesta in kult.« Njegovi nastopi pogosto vsebujejo subtilno ironijo, celo družbeno komentarstvo, a sam tega ne vidi kot zavestno strategijo: »A res? Ne da bi vedel,« se nasmeji moji opazki. »Lahko bi rekel, da je to bolj podzavestna ali zazavestna odločitev. Umetniški kredo je nepredvidljiv in od boga dan.« Ko ga vprašam, kaj ga danes kot umetnika bolj zanima – povedati resnico ali postavljati vprašanja –, ne omahuje: »Ker je že dolga stoletja in tisočletja vrhovna forma umetnosti in ideal znanosti in razsvetljenstva resnica, sem kot zvest podpornik demokracije zahodnega sveta naklonjen povedati in iskati resnico. Skoraj vse univerze sveta imajo v svojih grbih zapisano veritas – resnica. Karantanci pa so rekli: resnica je zmaga.«

Za lik celega sebe

V nadaljevanju se dotakneva njegove bogate kariere, a prav tam, kjer bi pričakovali jasen odgovor, se odpre nepričakovana praznina – iskrena in neolepšana. Na vprašanje o najbolj formativnem trenutku odgovori: »Težko bi rekel. Mogoče lahko celo odgovorim, prvič morda v svoji karieri, da tega ne vem. Ne znam odgovoriti. Ta resnica mi je odvzeta izpred dušnih oči. Hvala za to vprašanje, obljubim, da se bom globoko poglobil in našel odgovor.«

Igra zanj nikoli ni površinska: »Svojim likom se trudim dati vse. Celega sebe, vse svoje čutenje, ves svoj intelekt v fazi iskanja, skratka, najgloblje svoje skušam materializirati v lik. In verjetno tak odnos z likom vzame tudi svoj davek. In se nekaj mene vedno odnese prek.«

Z leti opaža spremembo v lastni drži, ki ni toliko izguba kot preobrazba: »Lahko bi rekel, da postajaš bolj ranljiv. S pogumom je pa tako. Mislim, da z vse večjim znanjem in s svojim zavedanjem tega znanja postajaš manj pogumen. No, mogoče bolj previden. Mogoče bolj skromen in vsekakor bolj spoštljiv do te velike moči, ki jo nosita znanje in zavedanje.« Ostane še vprašanje, ki presega posamezno vlogo ali projekt – vprašanje o učinku umetnosti. Njegov odgovor ni spektakularen, a toliko bolj zavezujoč: »Dobro je, da te umetniško delo ali dogodek vznemiri. Vznemiri globoko v sebi, globoko v svoji coni ugodja in te na neki način strese, premakne. In te s tem naredi drugačnega, kot si bil pred to izkušnjo. Če se to zgodi in si po tem boljši človek, vsaj malo, je umetniška naloga opravljena. In moje stremljenje k takim zaključkom je optimistično in neomajno.« V tem razmisleku se razkrije bistvo njegovega ustvarjanja: ne gre za učinek, temveč za premik.