Jure kot Noriaki in Lindsey

Minule dni so bile oči in kamere uprte na smuk v St. Moritzu. Petkovo tekmo je prepričljivo dobila Američanka Lindsey Vonn, ki je pri 41 letih postala najstarejša zmagovalka svetovnega pokala. Pred tem je s 37 leti rekord držal Švicar Didier Cuche. Uspeh Američanke je bil še toliko večji, ker se je med najboljše zavihtela po upokojitvi, ki jo je lani prekinila, zdaj pa se je pred olimpijskimi igrami vrnila na velika vrata. S svojo že 83. zmago v svetovnem pokalu in prvo po Åreju marca 2018. Na smukih je slavila 44-krat. Nekako v senci je ostal podvig v Sloveniji, kjer se je po skoraj 19 letih na tekmovališča vrnil smučarski skakalec Jure Radelj. Na članski tekmi za slovenski pokal na 100-metrski napravi je v Planici s skokoma (86 in 88 metrov) zasedel 13. mesto. Razlog njegove vrnitve pa je skrb za njegovega talentiranega tekmovalca, ki se je znašel v težavah.

Motivirati varovanca

»Od maja delam z mladim poljskim skakalcem Janom Habdasom, ki se je znašel v težavah. Fant ima dokazan potencial, muči pa ga nestanovitnost. Prepričati sem ga moral z dejanji, ne le z besedo. Odločil sem se, da s tem, kar zagovarjam in živim, poskušam stimulirati svojega varovanca,« nam je povedal Jure Radelj o tem, kako se je vnovič znašel v skokih v tekmovalni vlogi.

»Jan Habdas je mladinski svetovni ekipni podprvak, v posamični konkurenci je bil bronast na mladinskem svetovnem prvenstvu. Tekmoval je že v svetovnem pokalu. Zaradi mladostne nepotrpežljivosti ga zdaj ni tu. Sem mu pa na svojem primeru treninga in dela želel pokazati, kaj pomenita in prinašata konstanta in stabilnost. To je pri mladih težko doseči. Ko so uspehi, jih vleče. Ko pa se fantje dotaknejo dna ... Redkim je uspelo na stara pota. Za skoke je nujno imeti tudi razmišljanje, da si vsak dan pripravljen, skoki so močno povezani s fizično pripravljenostjo,« nadaljuje Radelj. Priprave niso bile lahke, takole jih opiše: »Pred tem sem bil povprečen rekreativec, kolesar, sprehajalec s psom po žirovskih hribovjih, tudi po osem kilometrov na dan. Potem sem pa prišel na želeno težo, ki sem jo imel v svoji karieri, 62, 63 kilogramov, pred tem sem jih imel 74. Ampak to mi je uspelo z zelo sistematičnim treningom, tudi delom v fitnesu. Kar 80 odstotkov treninga sva opravila skupaj, ostalo pa sem moral individualno. Ni bila to samo igra pred njegovimi očmi, ampak sem vzel vse skupaj za zelo resen izziv.« Lotil se je tudi skokov.

Veteranski SP

»Ko sva trenirala na Poljskem, so imeli veterani skakalci svoje svetovno prvenstvo. Rad bi tekmoval z njimi. Ko sem to videl, pa sem spoznal, da imam višje ambicije. Nikoli nisem sicer pomislil, da bom še kdaj skočil. Nikoli pa ne bi skakal, da bi se le peljal skozi. Vendarle sem bil profesionalni športnik. Pri sebi sem si mislil takole: če bom šel kdaj skočit, bi želel kot v svojih najboljših časih. Potem pa je bila izziv tudi nova oprema. Okovje in smuči so tako izpolnjeni. Čevelj je danes fiksiran direktno na smučko, omogoča precej bolj prijetno skakanje, temu posledično je prilagojena tehnika. Dresi so tudi prilagojeni vsakemu skakalcu posebej. Ko sem še jaz tekmoval, so bile na voljo konfekcijske številke. Predvsem pa so tu planiške skakalnice, ki sem jih po končani karieri le z velikimi očmi gledal in občudoval, kako dobre pogoje imajo te mlade generacije. Dve od planiških skakalnic sem že testiral, tretja me čaka, četrta pa je velikanka! Recimo, da bom preizkusil prenovljeno letalnico!« pripoveduje o tem, kako je spet postal aktiven tekmovalec. Za njim je 30 skokov, možnosti za napredek, tako sam, pa ima še precej. »Do kod bom nadaljeval, pa bog si ga vedi.« Jure je imel na tekmi tudi navijačici, hčerki, skakalki. »Največji izziv za mladino je ta prehod iz malih skakalnic na 80-metrske in večje. Ko bo onima dvema uspelo narediti ta prehod, bom tudi sam smuči postavil v kot. Meni je uspelo, dekleti sta v 11. in 9. letu, na njiju je, ali me bosta ujeli,« pove Jure, ki se je razveselil občutkov: »Ko sem začel skakati, so me ti občutki, predvsem lahkotnosti, kar potegnili nazaj v skakanje. To je nekaj najbolj fascinantnega. Hkrati pa je to tudi razlog, da se bom preizkusil na 120-metrski skakalnici, za naprej pa bomo videli.«

Jure Radelj je spet tekmoval. Foto: Miha Šimnovec

Noriaki Kasai še ni rekel zadnje. Foto: Dejan Javornik

Jure Radelj in njegov poljski varovanec Jan Foto: Osebni arhiv J. R.

Pa njegov poljski varovanec Jan? »Zelo pozitivno vse sprejema in me spodbuja. Pokazal sem mu pot, menil je, da to ni mogoče. Predvsem pa je spoznal, da pri meni ne gre le za besede, ampak je vse podkrepljeno z znanjem in dejanjem. Tudi sam je dvignil fizično pripravljenost. Sedaj pa je treba biti potrpežljiv,« sklene Jure Radelj, slovenski Noriaki Kasai. Mimogrede: Japonec Kasai je star 53 let, na tekmah celinskega pokala v finski Ruki je minuli vikend zasedel 14. in 18. mesto – skočil je celo 136,5 metra daleč.