Jure Novak je včasih režiral predstave, zdaj režira celo hišo

Ko je oktobra lani Jure Novak prevzel vodenje Cankarjevega doma, je vstopil v prostor, kjer se križajo umetnost, znanost in družbeni dialog. To ni zgolj kulturna ustanova – je simbol, stičišče in ogledalo časa. Za nekoga, ki prihaja iz gledališča, kjer je bil vajen ustvarjati v intimnem krogu ekipe in uprizoritve, pomeni prevzeti odgovornost za tako razvejano institucijo popolnoma novo poglavje režije. Dve desetletji je gradil kariero kot režiser, performer, avtor in producent, hkrati pa se je preizkušal v vlogah umetniškega vodje in direktorja. Filozofija in sociologija kulture, ki ju je študiral, sta mu dali širino, ki jo danes spretno povezuje s pragmatičnim vodenjem. Nova sezona Cankarjevega doma je za Novaka priložnost, da svojo vizijo prelije v konkreten program. »Sezona 2025/26 je zastavljena ambiciozno in široko. Prav vse načrtovane dogodke, od največjih koncertnih in gledaliških poslastic do predavanj in pogovorov, so naši področni vodje premišljeno in skrbno umestili v program. Rekel bi, da je drzna in presenetljiva prav smelost in raznolikost vsebin, ki jih pripravljamo za obiskovalke in obiskovalce,« zadovoljno pove.

Naš skupni dom

Ko ga vprašam, kateri projekti mu letos osebno največ pomenijo, mu obraz zažari. »Lagal bi, če ne bi priznal, da se zelo veselim nekaterih predstav iz abonmaja Veličastni in srečanj z gledališkimi ustvarjalci. Prav tako sem že zdaj ponosen na naše lastne produkcije in koprodukcije s slovenskimi institucijami in umetniki. Eden od vrhuncev sezone bo prav gotovo muzikal Orfej in Evridika, ki ga pripravljamo z Mestnim gledališčem Ljubljanskim in Zavodom En-knap. V okviru Zlatega abonmaja pa se poleg vsega ostalega veselim, da se bo na odru Gallusove dvorane prvič predstavil estonski nacionalni simfonični orkester s poklonom enemu najvidnejših skladateljev zadnjih desetletij, Arvu Pärtu. V Srebrnem abonmaju bomo gostili kvartet odličnih tolkalcev, med katerimi velja posebej izpostaviti Simona Klavžarja, s programom, posvečenim Philippu Glassu. Nemogoče je našteti vse zares presežne in v mednarodnem kontekstu relevantne dogodke, res jih bo veliko! Lahko pa povabim obiskovalke in obiskovalce, da jih doživijo z nami!«

Njegova filozofija gradnje mostov med različnimi umetniškimi zvrstmi se kaže tudi v programski zasnovi. »Predvsem humanistična in kulturnovzgojna programa sta tista, ki se ves čas prepletata in zrcalita z ostalimi, posamezne vsebine in dogodke spremljamo z razstavami, precej programa pa je razmeščenega v tematske sklope in programske fokuse, kjer se v letošnji sezoni osredotočamo na Brechta, Cankarja in Kosovela.« Med drznimi potezami in umetniško vizijo se pogovor prevesi k občinstvu, in njegov ton postane mehkejši, skoraj oseben. »Čustva in intelekt naši gostje prej prinašajo, kot odnašajo,« odgovori z nasmehom na vprašanje, kaj si želijo, da obiskovalci odnesejo iz Cankarjevega doma. »Ampak v raznolikem programu so priložnosti tako za zabavo kot za premislek, lahko bodo potočili solzo ali se do solz nasmejali. Ne glede na vrsto čustev, ki jih vzbudimo, pa je naš cilj, da se pri nas počutijo odlično, da se radi in pogosto vračajo. Da je Cankarjev dom dom kulture in umetnosti, in hkrati naš, skupen.«

Umetniška kariera v prostem času

Cankarjev dom pod njegovim vodstvom želi biti vse – prostor razprave, zabave, refleksije. »Naša centralna simbolna in kulturna pozicija nam narekujeta, da morajo med našimi stenami in pred njimi mesto najti prav vsi aspekti družbenega življenja. Pogosto se moram zvečer odločati, ali grem na koncert, okroglo mizo, otvoritev razstave ali na filmsko projekcijo. Vsem zvrstem se poskušam posvečati enakomerno. Gotovo pa smo prostor dialogov, kjer se srečujejo prav vsi svetonazori, estetike in ideje.«

O svojem načinu vodenja spregovori brez patosa, a z občutkom za odgovornost. »Cankarjev dom je nedvomno zelo kompleksna ustanova, že zaradi žanrske raznolikosti. Manj, kot bi si želel, imam neposrednega stika z ustvarjalnimi procesi, vajami, snovanji. Sem pa potem vsakič znova navdušen, ko se udeležim naših dogodkov. Vedno do sedaj, kot režiser, kot umetniški vodja in kot direktor, sem vodil ekipe k jasnim skupnim ciljem, samo da so bile to včasih predstave, zdaj pa 'režiram' celo hišo. Že ko sem umetniško vodil gledališča, sem se držal pravila, da moram k sodelovanju vabiti najboljše umetnike, take, ki jih spoštujem ali jim ustvarjalnost celo zavidam. Upam si trditi, da Cankarjev dom v zasledovanju odličnosti ne sklepa kompromisov.«

Iz njegovih besed je čutiti, da umetniška strast v njem še vedno živi. »Ob nastopu funkcije sem umetniško kariero zavestno odmaknil na stran, v prosti čas. Moje delo je preodgovorno, da se mu ne bi v celoti posvečal.« S posebno toplino govori o ljudeh, s katerimi dela. »Zaposlenim po najboljših močeh zagotavljamo izobraževanja, delovna sredstva in vzdušje, da so svojim izzivom kos in da jim je delo v veselje. Navdušen sem nad dejstvom, kako pripadni so naše sodelavke in sodelavci. Moraš pa za tako trdo delo vseeno biti malo 'poseben',« priznava v smehu in dodaja, da lahko sodelavcem popolnoma zaupa.

Nagovarjanje mladih

V prvi vrsti Novak verjame v moč umetnosti, da se nas dotakne, in poudarja, da tako, kot je lahko posamezno delo šokantno ali provokativno, je lahko drugo premišljeno, subtilno ali sentimentalno. Na temo odnosa Slovencev do kulture ostaja realen, a optimističen. »Glede na zasedenost naših dvoran in zanimanje za naše programe bi rekel, da smo Slovenci kulturen narod. Je pa res, da statistike obiskanosti na nivoju države ali recimo bralne kulture niso najbolj spodbudne. Gotovo je zelo pomembno nagovarjanje mladih in temu v Cankarjevem domu posvečamo posebno pozornost.«

Ko poskuša poiskati prakso, ki bi najbolje odražala duh Slovenije, za trenutek obmolkne. »Uf. Ne bi mogel. Prav v vseh zvrsteh imamo vrhunske umetnice in umetnike, mednarodno uveljavljene mojstrice in mojstre. Bolj ponosni bi morali biti nanje!« Povprašam ga o literaturi in umetnosti, ki ga je v zadnjem letu najbolj nagovorila – njegov spomin se zadrži pri osebnih in profesionalnih mejnikih. »Zelo se me je dotaknila nedavno zaključena razstava Nicka Brandta v naši galeriji. Osebno tudi razstava o Dušanu Jovanoviću, ki je bil moj profesor na AGRFT. Berem manj, kot si želim, v zadnjem času sem prebiral veliko distopij.« Tudi njegova akademska podlaga se na poseben način zrcali v vodenju. »Zadnjič smo stali pred vhodom g. Mitja Rotovnik, direktor kulturno-umetniškega programa Peter Baroš in jaz. Ugotovili smo, da smo vsi trije študirali filozofijo in sociologijo. Nekaj bo že na tem.«

Njegova vizija je, da Cankarjev dom ostane prostor, kjer se lahko zgodi vse. »Moja dolžnost je, da Cankarjev dom ostane stabilen, ambiciozen in odprt, prepričan sem, da bomo v petih letih zasnovali in izpeljali mnoge velike zgodbe in nagovorili nove generacije. Zadovoljen bom, če bo Cankarjev dom prav vse navduševal in izzival, tako kot po letu dni navdušuje in izziva mene.« In morda je prav v tem skrita lepota njegovega vodenja – v zavedanju, da umetnost vedno znova presega okvirje, da kulture ni mogoče ujeti v sezonske kataloge. Cankarjev dom pod njegovim vodstvom ostaja, kar je vedno bil: skupni dom slovenske kulture, prostor, kjer se stikajo srca in misli, preteklost in prihodnost.