Jure Počkaj pravi, da je bogatejši za vsaj za sto življenj

Izjemno kakovosten vokalist prepoznavne barve Jure Počkaj je svojo glasbeno izobrazbo začel na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kasneje pa je nadaljeval študij na Univerzi v Los Angelesu (UCLA). Med študijem je prejel več nagrad, zlato medaljo je osvojil na tekmovanju mladih pevcev Slovenije leta 2010 in je pomembno vplivala na njegovo nadaljnjo kariero. Pred kratkim je zablestel na odru Liverpoolske filharmonije, kjer zvenijo melodije, v katerih uživa tudi kraljevsko občinstvo. Tako je na najlepši možen način začel novo poglavje, saj je nastopil v sklopu prestižnih koncertov organizacije Raymond Gubbay (Sony Music). Ko pride iz Postojne v prestolnico, me najprej zanima, kako je doživel nastop v tej prestižni dvorani v Angliji: »Nastopil sem na novega leta dan, tako da je bil to zame tudi simbolni vstop v novo leto, v nove dogodivščine. To je bil zame debi na angleških tleh, in ker me je občinstvo tako toplo sprejelo, sem ves koncert doživljal zelo čustveno, domače. Preden so me Liverpoolčani vzeli zase, sem moral po ideji dirigenta tudi opraviti avdicijo vpričo vseh v dodatku programa. Po aplavzu sodeč sem avdicijo tudi opravil,« se nasmeji.

Bik in štrik

Jure je sam sebi s tem koncertom dokazal, da so njegove korenine morda res v klasični glasbi, a pravi, da njegova duša ostaja neukrotljivo rockerska, pred nedavnim je dopolnil 40 let. »Bilo je septembra, teden po poroki, ki je terjala veliko od vseh. Saj veste, kako pravijo, da se možje poročijo na četrtek, da imajo vikend prost,« pripoveduje v smehu ljubeč mož. »Po vikendu pa je prišla še štiridesetka in vsi so se bali sporočila, ki ga je v telefon vtipkala žena: 'Kamor je šel bik, naj gre še štrik.'«

Ostal je zvest mladostni energiji, kar mu poleg profesionalne kariere omogoča tudi, da s srcem skrbi za družino; te dni se je vrnil s poročnega potovanja z Zanzibarja. »Na Zanzibarju smo se imeli res super. Sin Patrik je pravi 'jungle boy', nista ga motili niti vročina niti prehrana. Veliko smo potovali po otoku: od glavnega mesta Stone Town do muzeja in rojstne hiše Freddieja Mercuryja do dvestoletnih želv in zgodb na Prison Islandu, kjer se je Patrik radovedno čudil počasnim orjakom. Pa od plavanja z delfini, snorklanja, vožnje z waterjetom do vrhunske ribje kulinarike in izvrstne italijanske restavracije Mamma mia.«

Narava in gibanje mu dajeta navdih tudi pri ustvarjanju glasbe. FOTO: Igor Modic

Svoj poklic opernega pevca uspešno združuje s starševskimi obveznostmi. »Res sem ponosen nase in samo upam lahko, da bo s starševskimi obveznostmi tako kot do sedaj. Prepričan sem, da otroci potrebujejo očetovsko figuro veliko bolj, kot bi si marsikdo mislil, seveda pa sta materina toplina in materin čas z malčkom absolutno neprecenljiva. Neke vrste tehtnica, s katero očetje žongliramo, ker želimo dati zgled s svojim delom in dejanji, zato pogosto sprejemamo odločitve, ki v danem trenutku niso nujno vsem všeč. Otroci to sproti spoznavajo, se učijo.«

Skrbni oče razkrije, da sta poleg glasbe njegova strast tudi narava in šport. »Zdaj, ko se vse vrača v utečene smernice, se počasi vračam v fitnes. Sem jutranji tip, tja grem vsak drugi dan zgodaj zjutraj, najbolj pa me sprostijo ekipni športi, tako da upam na košarko in nogomet na travi, ko bo vreme dopuščalo. Z družino pa se radi odpravimo na sprehod po vasi, ki je praktično sredi gozda, in včasih malo zaidemo na gozdne poti. Vsi skupaj pa radi preživljamo čas s konji.« Narava in gibanje mu dajeta navdih tudi pri ustvarjanju glasbe. »Med gibanjem nezavedno delujejo bolj ritmični vzorci, ko pa si človek res vzame čas za naravo ... Takrat se začnejo melodije, ki smo jih deležni vsi, ki znamo v skritih kotičkih narave videti lepoto.«

Igralci živimo sto življenj

Njegova glasbena pot se je začela pred 26 leti na odru rodnega Velikega Ubeljskega, kjer je kot mlad fant prvič stopil pred občinstvo, in kot mi pove, mu je to bilo položeno v zibelko. »Ideja za opernega pevca je prišla veliko pozneje, ampak mislim, da so prvi prebliski prišli ob koncu osnovne šole, ko sem prvič slišal Luciana Pavarottija in Verdijeve opere, od katerih me je najbolj očaral Rigoletto. Razmišljam, da sem morda že takrat nezavedno slutil, kam se usmerja moj glas. V srednji šoli je odločitev zorela, da sem takoj zavil na Akademijo za glasbo,« se nasmeji pevec neprimerljive globine, ki je v svoji vlogi našel svoj dom.

Ob kavi se pogovoriva tako o najlepšem delu njegovega poklica kot tudi izzivih, s katerimi se sooča. »Najlepši del je spoznavanje novih ljudi, sodelavcev in izkušenj. Vsaka opera je po svoje nova izkušnja, saj se vedno znova vživiš v nov lik. Ne rečejo zaman, da igralci živimo sto življenj. Izziv pa je biti umetnik in močna osebnost hkrati, ker to zahteva takšen težak poklic. Ne gre le za psihično, ampak tudi fizično stabilnost.«

V ansamblu na Reki začenja novo četrtletje, zato ga povprašam po občutkih glede nove zaposlitve v hrvaški Operi. »Super so občutki, saj se z ekipo reške opere dobro ujamem. Lani smo izvedli čudovita dela od Nozze Istriane Antonia Smareglie, za katero smo posneli vrhunski album, ki je pravkar izšel in že prejema pozitivne mednarodne kritike, pa do Wagnerjevega Renskega zlata, kjer smo s svetovno zasedbo izvedli to Wagnerjevo mojstrovino. Izpostavil bi tudi opero Ariadna na Naxosu, v kateri smo nastopili kar štirje slovenski komedijaši in s podporo iz občine Postojna so nas prišli podpret s kar šestimi avtobusi iz regije,« reče z zadovoljnim nasmehom na obrazu. »Topel je občutek, da lahko pride na naše predstave velik del Primorske in da se še bolj povežemo z našim in kvarnerskim občinstvom. V to opero me je pritegnila predvsem mlada ekipa vrhunskih solistov, orkester, ki je iz leta v leto stopničko višje, in tudi bližina morja, da se lahko med pavzo nadiham morskega zraka.«

Tekmovalni glasbeni svet

Jure ni zgolj baritonist, ampak v prvi vrsti glasbenik, ki presega meje operne umetnosti in vanjo vnaša svojo edinstveno energijo. V svoji karieri je nanizal številne izjemne trenutke, med katerimi izstopa nastop s pokojnim Paulom Di'Annom, legendarnim pevcem skupine Iron Maiden, v Ljubljani in Zagrebu. Njegova glasbena prihodnost pa je razgibana, kot so razgibani tudi časi. »Načrtujem marsikaj in počasi zori ideja o albumu, ki bo poln zanimivih skladb. V ljubljanski Operi se bom ponovno predstavil v vlogi Grofa Lune, v reški operi pa bom debitiral v vlogi Lescauta. Letos se nadejam velikega tradicionalnega samostojnega koncerta v domači Postojni. Pa tudi sodelovanj z Raymond Gubbay v Londonu in upam, da kmalu nastopim v kakšni izmed pomembnih oper ali za začetek festivalov na angleških tleh.«

Jure Počkaj in Danica Lovenjak FOTO: Igor Modic

Njegovo prizadevanje, da bi operno glasbo približal sodobnemu občinstvu, je vedno nekaj posebnega, zato ga vprašam, kako bi opisal svojo glasbeno filozofijo ali pristop, ko stopi na oder: »Na oder nisem prišel dajat nasvetov in navodil za glasbo, ki jo izvajam. Prišel sem, da publiko navdušim, se je dotaknem in če je le mogoče, da tudi glasbeni kolegi kaj odnesejo od mojega dela.« Preden se posloviva, poda še nasvet za mlade pevce, ki si želijo slediti njegovim korakom v opernem svetu: »Svetoval bi, da naj pogledajo vase, če je to res njihovo poslanstvo. Ne samo svet opere, tudi glasbeni svet je vedno bolj tekmovalen, in če nisi kos grenkim situacijam in težkim izkušnjam, se raje ne odpravi tja. Poleg tega moraš ostati zvest sebi. Če pa je to največja želja in poslanstvo, boš bogatejši za vsaj za sto življenj. Tako da le pogumno,« reče odločno, nato pa odhiti domov k svoji družini.