K in štiri pike v imenovalniku

Po dolgem obdobju zimske dormance vse vstaja iz mrtvila. Medtem ko narava brsti, predira, raste kvišku, se goni, poja, skratka, na polno generira življenje, se človek pripravlja na svoj izmišljeni praznik. Trgovci reklamne prostore krancljajo s serijami omlednih srčkov in ptičkov, a neki veliki reklamni pano nas poziva, naj za valentinovo komu kupimo kar zobno ščetko! Podoba te ponosno štrli v zrak kot čudovit falični simbol. In res, mar ne bi bil za obdobje, za katero je značilno prebujanje življenjske sile, bolj kot ptič primeren okrasek tič v prenesenem pomenu besede, se pravi orač matere Zemlje, kot ga je med drugim poimenoval Gargantua v romanu Françoisa Rabeleisa, moški spolni ud, kot se zapiše pravilno po pravopisu, oziroma k..., kot mu pogosteje rečemo. Besedo, katere izustenje je tudi svojevrstna tolažba, kadar življenje ni prav prijazno do nas, nam je nerodno zapisati, nekateri celo mislijo, da to ni dovoljeno, omikan človek je niti izrekel ne bi, zato jo zakrijemo s pikami. Pri tem pa večina ne ve, da tudi za zapis take besede veljajo določena pravila.

Kadar s pikami označujemo izpuščene črke, moramo za vsako narediti eno, pred prvo črko pa ni presledka. In za k-jem morajo biti štiri pike, ne tri. Toda zakaj, če pa korenjaku neknjižno rečemo k...? Marsikdo bo zdaj pomislil, da gre za črko a, saj če damo -a- na predzadnje mesto, dobimo izraz iz sosednjih južnoslovanskih jezikov, ki ga za sprostitev svojih frustracij dejansko uporablja veliko rojakov. A v pravopisu je ne bomo našli, pa ne ker je vulgarna – v pravopisu so tudi vulgarne besede –, temveč ker je tujka. Kako se torej pravilno slovensko napiše k...? K..ec! Tako je, k..ec, četrta črka je -e-, in ne -a-. Po mojih izkušnjah govorci našega jezika, ko to izvedo, skočijo kvišku. Beseda k..ec se jim zdi povsem neznana, večina je ni še nikoli slišala in med običajno ploho pritožb nad slavisti, ki da se venomer samo nekaj izmišljujemo, je čutiti resnično globoko užaljenost nad tovrstnim sprevrženjem očitno zelo pogosto uporabljene besede. Čeprav naj je ne bi uporabljali, k...., kaže, da vseeno jo, zato večina sploh noče poslušati etimološke in fonetične razlage, zakaj se piše z-e-jem in nikakor drugače. Tisti -e- je polglasnik, že v praslovanščini se ni izgovarjal kot e, beseda pa je izvorno pomenila petelinček. Mar ni to očarljivo? Tako se zdi prav, da -e- v zapisu obdržimo. Tisti, ki venomer nad čim bentijo, so pa itak samo navadni k....