Kako visok je božji proračun

Da je nebo črno in zemlja modra, je rekel Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju.

V vesolju je bil povsem majhen.

Ko se je vrnil na zemljo, je njegova kapsula pristala v bližini neke vasi in se je peš odpravil proti njej. Prestrašil je babico, ki je na njivi okopavala krompir. Gagarina je vprašala, od kod se je vzel, pa je povedal, da je prišel z ladjo.

Kakšno ladjo neki, če tu ni morja, je dejala babica. Gagarin pa ji je odgovoril: Prišel sem od zgoraj, z neba.

Verjetno je bil to precej zabaven pogovor, takrat, leta 1961, v orto trdem komunizmu, sredi ruske vukojebine, ko je babico, ki jo je skrbelo le za hrano in preživetje, na polju presenetil človek v oranžnem kombinezonu.

Sovjetski kozmonavt, ki se je z nebes spustil na polje, je bil verjetno edini človek v komunizmu, ki so mu oblasti oprostile, da je prišel iz nebes, in postal največji ponos komunizma.

Verjetno zato, ker Jezus ni bil vesoljec in so imeli Rusi tako prednost pred ostalim svetom.

Jurij Gagarin, palček v vesolju, je na zemlji postal velikan, ki pa je prvi spoznal, kako majhni smo v resnici ljudje, le z ustrezne perspektive bi morali pogledati nase.

Jasno, da tako ne gre.

Ljudje si vse življenje dopovedujemo, da smo zagotovo rojeni za nekaj velikega, pa se to iz neznanega razloga še ni zgodilo. Da to kar čaka. Čeprav ne vemo, kaj velikega naj bi se zgodilo in kdaj, se nam to zdi krivica, čeprav v resnici niti malo ne vemo, kaj naj bi nam spremenilo življenje.

Ampak, a ne, to nam pripada in bi moralo biti tako, in prej, ko bo, bolje bo. Če ne bo, je to narobe in krivica in v bistvu spoznamo, da smo čakajoč na svoj veliki trenutek čakali na napačnem planetu.

Na tem planetu je preveč ljudi za božji proračun, ki določa število čudežev.

Jasno, da si skoraj vsak mlad človek želi, da bi postal slaven. Če mu to uspe, je srečen, ko pa spozna, kako malo je to v resnici vredno, je po navadi prepozno, ker ima življenje zoprno lastnost, da ne ponavlja izgubljenega časa.

Iskanje izgubljenega časa pisatelja Marcela Prousta je doslej edino dokumentirano uspešno iskanje izgubljenega časa. Žal je postopek ostal ujet v knjigah, kar bi novodobno pomenilo, da gre za teorijo in ne prakso. Francoz ni imel le težav, ker je veliko razmišljal, imel je očitno tudi precej časa. Iskal ga je skoraj do smrti.

Proust govori o tem, da izgubljenega časa ne najdemo tako, da se vrnemo v preteklost, ampak tako, da se naučimo drugače videti, kaj je preteklost naredila iz nas.

Za našo rabo na tem planetu pa velja posebej opozoriti na misel, ki jo pogosto povzemajo takole: »Pravo potovanje odkrivanja ni v iskanju novih pokrajin, temveč v tem, da imamo nove oči.«

Na kratko, izgubljenega časa ni mogoče priklicati nazaj, mi pa se vseeno sprašujemo, kaj naj danes počnemo z izgubljenim časom.

Z izgubljenim časom je tako kot z izgubljenim denarjem – klicanje po izgubljenem času je tako uspešno kot pričakovati, da se bo nazaj v Slovenijo vrnila tista magična milijarda evrov, ki naj bi jo bivši režim rešil pred slovensko demokracijo, v katero ni verjel, in jo je raje spravil v banke demokracij, ki jim je zaupal.

Je pa s tem denarjem, v nasprotju z izgubljenim časom (in če je kaj na tem), zagotovo lažje kot z izgubljenim časom: denar je ostal v slovenskih rokah, torej gre za lokalno uspešnico, kjer se je posrečilo pričakati nekaj velikega vsaj peščici, medtem ko je iskanje izgubljenega časa svetovni fenomen, v katerem ostanemo kratki vsi.

Nekateri iskanje izgubljenega časa enačijo s spominom na nekdanjo državo, v kateri smo večinoma lepo odraščali, a po mojem je to precej neumno klicanje duhov.

Znanost doslej ni našla prepričljivih dokazov, da se da mrtve priklicati nazaj. Psihologija pa ima z živimi precej manj težav: opozarja predvsem, da lahko z nenehnim brskanjem po preteklosti zapravimo še sedanjost.

Izgubljenega časa pač ne najdemo tako, da izgubljamo novega.

No, torej. Bo treba delati, ne poslušati onih, ki sadijo rožice, se paziti malignih ljudi in upati v božji čudež, da bodo šli za rešetke mnogi, ki so nam izgubljeni čas po svoje ukradli.

Ljudje smo majhni, a lahko sanjamo veliko.

Nebo je črno, zemlja je modra, mi pa le dobro izkoristimo svoj čas, a ne? Ne njihov, svoj.