Kariera pride in gre, ljubezen ostane

Jutri, 13. februarja, ob 20. uri bo intimni prostor Jazz Cluba na Ljubljanskem gradu zaživel v posebni, skoraj filmski atmosferi Valentinovega večera. V objemu kamnitih zidov in mehke svetlobe bo Samuel Lucas, vokalist z več kot tridesetletno potjo na domačih in tujih odrih, s svojo zasedbo The Groove Station ustvaril večer ljubezni – v vseh njenih odtenkih. A da bi razumeli, zakaj ima ta večer takšno težo, je treba razumeti glas, ki ga nosi. Lucasov glas ima prepoznavno toplino – nekaj, kar spominja na čas, ko si glasbo poslušal z zaprtimi očmi in odprtim srcem. Njegova pot ni bila zgrajena na bližnjicah ali hrupu trenutka, temveč na zvestobi notranjemu občutku in potrpežljivem brušenju izraza. Ko govori o svojih začetkih, je v njegovih besedah čutiti jasnost, skoraj otroško prepričanost, da je glasba njegov naravni jezik. »Že kot otrok sem vedel, da je glasba moja pot. V 90. letih me ni gnala slava, ampak iskrena želja po ustvarjanju in izražanju. In prav to me žene še danes – glasba je to, kar najbolje znam in kar sem.«

Čakajo v predalu

Njegova glasba se z lahkotno suverenostjo sprehaja med soulom, popom, rockom in baladami, a nikoli ne deluje razpršeno, kot da vsak žanr najde svoje pravo mesto. »Pri meni ne odločajo žanri, ampak občutek. Pesem mi sama pove, kaj hoče biti – ali rabi soul, da zadiha, rock, da zakriči, ali funk, da zapleše. Ko se pojavi prva melodija, že vem, v katerem jeziku bo govorila. Jaz ji samo sledim in ji dam prostor, da zaživi.«

Samuel Lucas in Danica Lovenjak FOTO: Jože Suhadolnik

Prizna, da danes na ustvarjanje gleda z drugačne, bolj umirjene perspektive. »Danes imam do glasbe bolj zrel, a hkrati tudi bolj igriv odnos. Z leti sem se naučil poslušati sebe in pesem, ne pričakovanj. Glasba je postala bolj intimna – manj dokazovanja, več resnice. In prav v tej svobodi sem našel novo energijo.«

Ta notranja svoboda se jasno zrcali tudi na novem albumu, ki nastaja v času osebnega ravnovesja. »Ta album nastaja v zelo lepem in hvaležnem življenjskem obdobju. V njem je več ljubezni – do ljudi, do življenja in glasbe same. To se sliši tudi v zvoku: pesmi so bolj ritmične, bolj odprte in polne pozitivne energije. Je album, ki vabi h gibanju, a hkrati govori iz srca in vsakdo lahko najde košček svoje zgodbe v njem.« Nekatere pesmi so morale dozoreti skoraj tiho, brez naglice, kot bi čakale na pravi trenutek. »Ja, nekaj je takšnih, dve pa sta me presenetili. Besedili zanju je napisal moj dobri prijatelj Rok Lunaček – to sta Človek človeku in Sanjaj. Sanjaj je pravzaprav uspavanka, namenjena mojim otrokom. Obe pesmi sta več kot šest let čakali v predalu, ker nisem našel prave glasbene in vokalne poti, ki bi jima dala moč, ki si jo zaslužita. Ko se je to končno zgodilo, sem vedel, da je to to. Danes sem izjemno hvaležen, zadovoljen in ponosen na končni rezultat.«

Občutek bližine in upanja

Samuel ima vsak teden vsaj en koncert, včasih tudi več, a poseben, skoraj ritualen prostor v njegovem svetu ima trenutek tik pred koncertom – trenutek tišine, ki napove vse. »Ko ugasnejo luči in zazveni prvi ton, se svet za trenutek ustavi. V meni se prebudita mir in energija hkrati. Vem, da nisem več sam – postanem eno s publiko, z bandom, glasbo. To je trenutek resnice, ko odpade vse odvečno in ostane samo čisti občutek.« Prav zato ima prihajajoči Valentinov večer na Ljubljanskem gradu zanj posebno težo. »Vsak nastop mi ogromno pomeni, a ta večer ima zame prav posebno težo. Valentinovo in intimen prostor Jazz Cluba na Ljubljanskem gradu ustvarita popolno energijo za iskreno glasbo. Zelo se veselim tega koncerta, ker bom lahko poleg pesmi, v katerih govorim o sebi in svoji ljubezni do glasbe in ljudi – kot sta Sebe dajem in To sem jaz – prvič predstavil tudi nove, izrazito ljubezenske pesmi. V njih je veliko čustev, topline in ljubezni do mojih najdražjih, a verjamem, da se bo vsak lahko našel v teh zgodbah. Zame bo to zelo ponosen in čustven trenutek, saj te pesmi nastajajo že dolgo in zdaj končno dobijo svoj prostor.« Večer bo posvečen ljubezni. »Ljubezen danes razumem veliko širše kot le romantično. Je odnos do ljudi, do družine, glasbe in samega življenja. Na odru jo prenašam skozi iskrenost – brez maske in brez distance. Ko pojem, ne želim le nastopati, ampak deliti občutek. Če se kdo v publiki v tem prepozna, je to zame prava ljubezenska izmenjava.«

Če lahko pesem komu da občutek, da je viden in sprejet, je že naredila ogromno, pravi. FOTO: Jože Suhadolnik

Ob razmisleku o času, v katerem živimo, se pogovor dotakne tudi širše družbene note. »Mislim, da danes ljudje najbolj potrebujejo občutek bližine in upanja. Ne hitrih odgovorov, ampak toplino, ki pove, da niso sami. Glasba ima to moč, da za trenutek ustavi čas, pomiri in poveže. Če lahko pesem komu da občutek, da je viden in sprejet, je že naredila ogromno.«

Prizemljen, a hkrati odprt

Ko spregovori o očetovstvu, postane njegov ton še mehkejši, a nič manj odločen. V tej vlogi je našel novo dimenzijo odgovornosti in smisla. »Očetovstvo me je prizemljilo in hkrati odprlo. Postaneš bolj potrpežljiv, bolj čuječ in hvaležen za majhne stvari. Ne razmišljaš več samo o sebi, ampak o svetu, ki ga soustvarjaš za svoje otroke. Mislim, da se to v moji glasbi čuti v več topline, nežnosti in iskrenosti tudi takrat, ko tega ne načrtujem zavestno.«

Če bi lahko stopil nazaj na začetek svoje poti, bi si namenil preprost, a ključen nasvet. »Rekel bi: zaupaj svojemu srcu prej. Naj začne pisati svoje avtorske pesmi že takrat, ne šele kasneje, in naj se ne prilagaja preveč pričakovanjem drugih. Hkrati bi si svetoval, naj si vzamem več časa za svoje najdražje, predvsem za hčere. Kariera pride in gre, tisto, kar ostane, pa so odnosi in resnica, ki jo nosiš v sebi.«

Zaveda se cene, ki jo zahteva glasbeni poklic. »Življenje glasbenika ti največkrat vzame čas – čas za ljudi, ki jih imaš rad, in trenutke, ki jih ne moreš ponoviti. A v zameno ti vedno znova vrača občutek smisla, svobode in povezanosti. Ko se skozi pesem nekdo prepozna ali začuti nekaj svojega, veš, da si dal nekaj resničnega. In to je neprecenljivo.«

Danes imam do glasbe bolj zrel, a hkrati tudi bolj igriv odnos, nam je povedal. FOTO: Jože Suhadolnik

Ko razmišlja o tem, kako naj občinstvo zapusti dvorano po njegovem koncertu, njegova želja ostaja preprosta, a presenetljivo globoka. »Želel bi si, da dvorano zapustijo srečni in nasmejani, še bolj, kot so bili, preden so prišli. Z občutkom miru, topline in morda tišine, ki pove več kot besede. Če nekdo odide z mislijo, da je v redu biti to, kar je, in da je ljubezen še vedno tu, potem je koncert dosegel svoj namen.« V času, ko se marsikaj meri v klikih in hipni pozornosti, Samuel ostaja zvest počasnejšemu ritmu – ritmu srca, ki ne potrebuje spektakla, da bi bil slišan. Njegova glasba ne kriči, temveč nagovarja; ne vsiljuje se, a ostaja. In morda je prav zato njegov glas tisti, ki vztraja tudi potem, ko luči že zdavnaj ugasnejo; kot tih, a zanesljiv opomnik, da je v svetu še vedno prostor za toplino, iskrenost in ljubezen, ki presega en sam večer.