Komentar Primoža Kališnika: Katere barve je moje Božje kolo

Včeraj sem se odpravil na Kras. Kras je lep, pravijo moji prijatelji tam, in ne morem se bolj strinjati. Kras je najbolj spregledana med najbolj dostopnimi pokrajinami v državi. Tu res nekaj ne štima.

Iz Ljubljane je do tja 45 minut.

Vzel sem si kolo za makadam. Ne navadno kolo. Moje Božje kolo. Ja, za tako je krščeno. Bil sem njegov Janez Krstnik; tako mu pravim, ker sem ga kupil z denarjem, ki sem ga podedoval po stricu – župniku.

In ne, ne bom ga nikoli prodal. Ne zaradi vrednosti okvirja ali menjalnika, ampak zato, ker vem, da so v tem kolesu tudi kovanci preprostih ljudi. Takih, ki niso razpravljali o politiki na Twitterju ali na X, ampak so dali evro ali dva, ker so verjeli v nekaj več kot v svoj bančni račun.

Mislim, da stric ni nikoli nikogar opeharil. Bil je preveč nabrit v drugo smer za kaj takega. Ampak ker sta pri nas vera in država ločeni, naj to ostane pod nebesi in ne v živi naravi, kot jo živimo.

Nekatere to, kako živijo pri nas duhovniki, zelo moti. Kako je mogoče, vprašajo, da Cerkev svojim ne izplačuje plač, vendar pa jim država plačuje prispevke? Kot da bi šlo za skrivno subvencijo Vatikana, ne pa za dejstvo, da župnik – glej ga, zlomka – tudi zboli in nekoč ostari.

Biti star župnik je nekaj, kar je težko zdržati. Upam, da Bog to vidi.

V Sloveniji je od 60 do 70 odstotkov katoličanov, od teh pa v cerkev redno hodi približno vsak deseti. Katoliška cerkev je pri nas stoletja oblikovala jezik, praznike, umetnost in vasi. Ni pa pisala zakonov, ni vodila države – za oboje hvala bogu – in nima policije.

Dobro, sem ter tja je kakšen župnik, škof ali kardinal, ki misli, da je komandos ali rezervni apostol, ampak to je tisto, kar je Darwin vtaknil k razvoju vrst, Stvarnik pa kot nekaj, kar morajo verni ljudje videti, kot ni prav in je narobe.

Veliko katoličanov je do cerkvenih institucij celo skeptičnih. Kar ni znak zarote, ampak zdrave pameti. Vera in kritično razmišljanje se namreč ne izključujeta – razen v komentarjih v člankih pred referendumi in volitvami.

Tako rekoč vsi katoličani v Sloveniji podpirajo Slovenijo kot državo. Tudi tisti, ki se ne strinjajo z vlado. Tudi tisti, ki volijo levo. In tisti, ki volijo desno.

Ljubezen do domovine pri katoličanih ni strankarska izkaznica.

Leta 1991 so slovenski škofje podprli plebiscit. Takrat je bila Slovenija pomembnejša od ideoloških zamer. Takrat je tudi večina komunistov glasovala za samostojno državo – res je, da jih je bilo vsega od 4 do 5 odstotkov prebivalstva.

Ampak v Sloveniji smo manjšinam vedno priznavali njihov glas.

Kljub temu se danes del laikov še vedno spotika ob vernike. Ker menda niso dovolj dobri državljani. Ker razmišljajo malo bolj desno. Ali pa samo drugače. Ker so malo bolj s kmetov.

Jaz pa se vozim s svojim božjim kolesom.

Po makadamu.

Med levimi in desnimi. Drevesi, skalami, obalami, vasmi, grapami, po domovini. Nikoli pa po mestu v jatah katerega koli enoumja.

Ker vem, da domovina ni ne cerkvena ne partijska – ampak skupna.

Meni ni vseeno, kaj kdo v moji domovini je. Ne maram zadušljive zmesi koristoljubnih ostankov komunizma, uvoženega balkanskega odnosa do tuje lastnine in klerikalizma, ki mu za krinko vere gre le za materialno.

Zaradi mene naj vsak dela, veruje in se ljubi, kot si želi. Ne maram ljudi, ki drugim s prižnic ali iz parlamenta govorijo, kaj je zanje dobro in kako naj živijo. Maram tiste, ki z istih izhodišč ljudem ponujajo razmislek, o čem bi veljalo razmišljati.

Ker so v preteklosti ljudje že našli nekaj odgovorov, le do nas jim ni bilo pripuščeno priti.

Ste opazili, da se je med ljudmi začelo nekaj premikati? Med vsemi. Tako kot je vernim že dolgo jasno, da Vatikan ni le predsoba nebes, ampak tudi marsikaj posvetnega čudnih barv, je tudi mnogim, ki niso verni, vse bolj jasno, da so jih najbolj nategnili prav njihovi.

Tako Cerkev kot revolucija žreta svoje otroke. Volčja lakota, občasno, bi dodal.

No, v mojem božjem kolesu so monetarni delčki obeh strani: darovi vernih in tistega, kar so za socialno pokojnega strica prispevali tudi neverni. Če ne bi bilo enih ali drugih, bi hodil peš.

Verjamem pa itak samo v stranko, ki je take barve, kot je moje kolo. Ni belo, ne črno, ne rdeče. Hiter recept za mojo barvo je beli, črni in rdeči dodati modro in rumeno (več modre), ščep črne, minimalno bele, rdeče ne dodajaj več.

V bistvu je vsa skrivnost našega dela sveta v barvah. O beli, črni in rdeči vemo vse. Za Slovence so to malo nesrečne barve.

Dodana modra daje globino in mir, dodana rumena prinese svetlobo in smisel. Skupaj govorita o zrelem človeku, ki misli in čuti, o miru, ki ni temen, o svetlobi, ki ni površna.

Ni naključje, da iz tega nastane zelena – barva življenja, upanja in rasti.

Moje božje kolo je zeleno.

Sedeš in se odpelješ skozi življenje. In to je to.

Nikoli pa ga ne zajahaš, da bi protestiral. To je sicer nujno, a to se počne peš.

Če to počneš s kolesa, si nekdo, ki misli, da je boljši od drugih že zato, ker je drugačen.

In mu je oblika pomembnejša od vsebine.