Kdo te vika, kdo te tika

Gotovo smo vsi opazili – ko smo v vrsti pred blagajno v trgovini ali na avtobusu … kjer koli v javnem prostoru –, da se vikanje, uporaba druge osebe množine moškega spola v govoru z eno osebo kot izraz spoštovanja, čedalje redkeje uporablja. Vikanje pozna večina evropskih jezikov, občutek pa imam, da je v slovenščini, vsaj v pogovorni rabi, zadnje čase zanemarjeno. Spomnim se, da je bilo vsaj do praga novega tisočletja toliko uveljavljeno, da smo ga imeli govorci slovenščine za povsem naravnega in bi se počutili kar nelagodno, ko ne bi vikali starejših, pa tudi vsega storitvenega osebja, čeprav mlajšega od sebe, do neznancev v naključnih srečanjih v kakršnih koli okoliščinah. Danes pa, prav nasprotno, mladina redko vika, toda pošteno povedano, je tudi generacija srednjih let, moja generacija, do vikanja razvila nekakšno nonšalanco. Ali celo zamero; večkrat sem že slišala, kako je kdo zavrnil poskus vikanja, češ da se zaradi tega počuti starega. V grozi pred staranjem, ki moderno družbo žene v vse bolj ekstremne poskuse bega pred neizbežnim, tako izgubijo priložnost, da bi se čutili cenjene in spoštovane.

Oh, jaz pa sem tako vesela, ko me kdo povika. Razen kadar gre za polovično ali pogovorno vikanje, pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini, na primer: »Gospa, ste danes že šla na blato?« To je res nečednost, jezikovna, mislim.

Rada bi se zahvalila mlademu gospodu, ki me je pred kratkim naslovil z Vi, čeprav mu je bilo videti, da ne ve, ali bo storil prav, ko pa je splošna družbena klima tako nastrojena proti vikanju, in me nemara užalil. Toda storil je prav, tej 'stari gospe' pa je še posebno všeč, da je naš jezik tako prožen v oblikoslovju. Upam, da sem se mu dovolj spodbudno nasmehnila, da bo to lepo prakso, reče se ji olika, nadaljeval. Le zakaj si jo nekateri tako prizadevajo izriniti iz vsakdanjika? Je poleg gerontofobije morda razlog ležernost, h kateri stremimo kot družba udobja? Vpliv urbane kulture mladih z družinskimi koreninami v BiH? Je to lenoba zaradi tehnološkega razvoja in preveč materialističnih dobrin? Verjetno kar vse hkrati.

Morda je prenaporno razmišljati, koga bi bilo primerno vikati, koga ne, ko pa se še nekoč običajnih opravil le redko lotimo. Kdo recimo dandanes sploh še lika? Stara gospa, ki tudi vika. Vika prodajalko v trgovini, mlado natakarico v kavarni ..., vikala je celo športnega vaditelja, zaradi česar se ji je smejal. Toda ona ni bila polikana, temveč olikana.