Komentar Primoža Kališnika: Kdor misli, ni Sloven'c

Zadnjič je beseda v živahni družbi ljudi, ki razmišljanja ne razumejo kot nepotreben napor, kot se reče, nanesla na vprašanje, koliko spolov imamo v Sloveniji. V bistvu ni nanesla, ampak je zdrsnila. Če ne bi bil vajen spolzkega terena, bi se lahko potolkel.

Pametni ljudje smo se v hipu začeli vesti zelo neumno, kar mi daje misliti, da ljudje po naravi nismo ali dobri ali slabi, pač pa da smo v izvornem grehu vsi neumni. Sem ter tja pa nas prešine kakšna misel, ki ni taka. Kakšna neizvorna misel, ki lahko razburi civilizacijo.

Če izvorna misel civilizacije izhaja iz izvornega greha, se pravi, da noben človek ni popoln in da smo od začetka malo po svoje zajebani in da se učimo živeti s svojo nepopolnostjo, je jasno, da je to tista prva, neposredna misel, ki vznikne iz človeka brez strahu, olepševanja in prilagajanja drugim.

Tako kot je bil to izvorni greh, a ne. Neizvorna misel pa je kot njegova posledica, a ne, kot takrat, ko je moral človek stran od Boga in na svoje – ta misel je že filtrirana skozi norme, pričakovanja, pravila in strah pred tem, kako bomo izpadli, če ga bomo spet usrali.

Tema spolov in odnosov med njimi je pri nas še vedno precej neurejena, kar je čudno, če pomislimo, da je življenje pri nas, če uporabim naslov pesmi, čista jeba, kot prepevata onadva Mi2. Jasno, govorimo o precej staromodnem pogledu na odnose. To so odnosi, kot so bili nekoč, svet pa je medtem šel naprej.

Kar pogosto slišim, da imajo učitelji težave pri naslavljanju učencev, ker ti ne sprejemajo več tradicionalnega, binarnega deljenja spolov. Ni lahko, predvsem za otroke. Ne toliko zaradi iskanja identitete, to je del odraščanja, ampak zaradi staršev, ki se zaradi tega spravljajo na učitelje. Ker se ti še niso v celoti prilagodili novemu poimenovanju otrok.

Ko poslušam, kaj vse je lahko danes nekdo, se mi zdi precej zdrava misel tisto, kar mi je o vprašanju spolov rekel prijatelj, ki je homoseksualec: »Zame sta dva spola: mi, ki smo ta topli, in vi drugi, ki niste.«

Ja, jebi ga, bi rekel, a žal ni tako preprosto.

Ni tako preprosto, kot bi moralo biti, da naj vsak človek živi, kot živi in želi. In naj ne preganja drugačnih ljudi, jih ne poučuje, kako naj mislijo in kaj naj mislijo o njem. To se mi zdi normalno. Vsak naj živi, kot želi, druge pa pusti pri miru. Smo, kar smo, in to je to.

Svet je dovolj velik za vse.

Razen morda za otroke ne …

Zato se mi zdi, da se morda na sploh preveč ukvarjamo s tem, zakaj so eni ljudje preprosto v redu, drugi pa preprosto ne. Jasno, to ve le Bog. Mi precej manj. Čeprav smo se nekoč davno morali ločiti od Boga in oditi na svoje, se še vedno počutimo malo v žlahti z Bogom, pa si včasih ljudje vzamemo kakšno pravico, ki je bila doslej rezervirana za bogove.

Recimo vprašanje predčasnega končanja življenja – evtanazija. In abortus. Zdi se mi, da je to nova fronta, ki se bo odprla med Slovenci.

Naj se vsak odloči sam in po svoji vesti. Vsak ima svoje vloge, vsak se mora s tem spopasti v svoji duši in svojih možganih. Ali je to vest ali kaj drugega, ne vem. Ljudje smo dovolj različni, da bi bilo iskanje ene same, enotne rešitve nekaj najbolj nespametnega, kar lahko počnemo.

Ampak kot da smo si ljudje in bogovi danes bližje kot kdaj prej. V krdelcih istomislečih presojamo življenje drugih, kot da nam je dano neko višje sodstvo, ki doslej ni bilo v naši domeni. Veliko gneva je v nas, na Slovenskem, na obeh straneh. In ob obeh ekstremih se počutim enako slabo.

8. marec in 1. november sta za navadne ljudi podobna datuma.

Ko opazujem, kako se te teme tlačijo v ritem prihajajočih volitev, me prime slab občutek. Včasih sem se zajebaval, da če ničesar v življenju ne znaš, lahko postaneš novinar. Potem sem videl, da to ni šala. Danes si mislim, da isto velja še za politiko. Navidezno se prepirajo z lastniki kapitala, v ozadju pa mirno sestavljajo zavezništva za novo štiriletno plenjenje. Proces poteka daleč od oči javnosti, ki ji vržejo kost, imenovano evtanazija in splav, da se medtem prepira sama s sabo.

Medtem pa svet mirno ostaja velik. In prostora je še vedno dovolj za vse.

Največ pa, pri nas, za one, ki mešetarijo v zaodrju življenja navadnih ljudi.

Ker imamo v Sloveniji veliko sodržavljanov od drugod, vsi vemo, kaj pomeni tole, v nekem univerzalnem jeziku za take stvari: »A raja glupa u p. m.!«*

*Kdor misli, ni Sloven'c.