Vinko Šimek: Ker je bil popularen, so ga odžagali

Smeh je pol zdravja. Slovenci se radi smejemo. Tudi po zaslugi vsestranskega danes 77-letnega Vinka Šimeka, komika, moderatorja, televizijskega in radijskega voditelja, tudi pevca in režiserja. Z likom Jake Šraufcigerja je obredel Slovenijo in Jugoslavijo, babice in dedki niso pozabili, kako je znal v studiu TV Ljubljana nasmejati Mišo Molk. Pred 15 leti se je upokojil, v minulem letu pa je doživljal svojo drugo pomlad.

Za vami so pestri dnevi. V petek ste s predstavo Penziči gostovali v Žalcu, danes, ko tole snemava, je nedelja, in ste že na turneji Slakove glasbe. Kakšne so sicer vaše, reciva, idealne nedelje?

Največkrat je nedelja takšen dan, ko se zbere cela družina. Takrat žena pridno kuha, pridejo vnukinje, kar štiri imava. Midva z ženo pa sva nono in nona, zato ker je moja žena iz Primorske. Ko smo vsi zbrani, se imamo lepo.

Več kot desetletje vas ni bilo toliko na odrih po Sloveniji.

Tisti, ki guncamo afne, se nikoli ne upokojimo. Čeprav smo zdaj penziči. Smo pa še vedno taki, da iščemo, kaj bi delali in ustvarjali. Po upokojitvi leta 2011 sem precej več nastopal na nemškem govornem območju. Energije imam še danes veliko. Nisem si upal verjeti, da se bom še kdaj na tak način vrnil na oder. Sem pa po tiho upal. Potem je prišla Slakova glasba, pa še predstava Penziči. Z Rokom Švabom, ki skupaj s Poldetom Pungerčarjem organizira Koncertno turnejo Slakove glasbe, sem sodeloval že v Noči Modrijanov, pa me je povabil še tu. Z Vidom Valičem, ki je režiser in idejni vodja predstave Penziči, sva bila pred leti skupaj na POP TV na snemanju stand upa. Bil pa sem tudi gost na festivalu Panč.

S Slakovo glasbo in Penziči vnovič polnite dvorane.

Nenavadno je, da s predstavo Penziči in nastopi na turneji Slakove glasbe v teh letih doživljam novo mladost. To je naključje, za katera pa pravijo, da jih sploh ni. Tehle Penzičev se je domislil Vid Valič in nas zbral skupaj. Prej z Borisom Kobalom, Francijem Kekom in Boštjanom Megličem nisem nikoli nastopal skupaj. Zdaj pa takole ...

Ste pričakovali tako navdušenje?

Nisem. Kjer smo bili, je bila dvorana razprodana. Vid je imel očitno zelo dober nos, ko nas je zbral skupaj. V življenju sva z ženo počela marsikaj. Nisva vedela, kaj naj pričakujeva od Penzičev. Tudi to, da bo le par predstav in bomo rekli nič ni ... Do tega pogovora smo razprodali 34 predstav. Res lepa številka.

Žena Sonja je z vami vedno na nastopih?

Oba sva penziča. Če ima čas, gre z veseljem z mano. Da malce obudiva moj program, da me popravi, ona je moj prvi kritik. Največje moje bogastvo v življenju je to, da sva že več kot 50 let skupaj. Zlato poroko sva že dala skozi. Kdo je takrat verjel, da bova ostala toliko let skupaj? Ampak očitno je bila in ostala neka kemija. Ona je bila in ostala moj prvi kritik. Včasih se tudi skregava zaradi tega. Jaz počnem nekaj po svoje, ona pa reče, da ni prav – kasneje pa seveda priznam, da je imela prav.

Vinko Šimek se rad vrača v Maribor. FOTO: Marko Pigac

Kje sta se spoznala?

Po enem plesu. Takrat so bili v Mariboru številni mladinski plesi, ta je bil v Hali C, ki je bila takrat glavna dvorana za mladinske plese. Ko sva odhajala domov, sva se srečala na prehodu čez takrat še edini mariborski glavni most. Tako sva se spoznala. Takrat seveda nihče ni videl, da bo kaj iz tega nastalo. Ampak je. Ni naključij. Vse je predvideno. Nič ni čisto slučajno. Tako kot napisati hit ali povedati šalo, ki jo bodo ljudje sprejeli – nikoli ne veš.

Hit pa so bile tudi vaše kasete, ki niso smele manjkati v avtu ali doma ob radijskem sprejemniku.

V snemanje kaset me je prepričal Boris Kovačič. Prve kasete so bile posnete v studiu Helidon, sprva sem snemal za Radio Televizijo Beograd. Posnel sem prvo kaseto – prodajalo se je noro. Nihče ni verjel, da je to mogoče. Če bi bil prepričan, da bo uspelo, se morda sploh ne bi zgodilo. Potem prva, druga, tretja, četrta … potem tudi za RTV Ljubljana, ZKP … in imel sem osem zlatih plošč. S tem se najbrž ne more pohvaliti noben humorist.

Pomeni veliko prodanih kaset tudi veliko denarja?

Če bi kasete prodajal samo v lastni založbi, bi lahko bil res bogat. Tako pa so bile tu založbe. Ko sem ob tisti inflaciji dobil honorar, je bilo to ravno za kakšno kavo ali kosilo. Ampak takrat to zame ni bilo pomembno. Mlad sem bil. Kamor sem prišel, so me lepo sprejeli in pogostili. Vesel sem bil zlatih plošč. RTV Beograd je zame pripravil prvi sprejem v hotelu Slon v Ljubljani. Direktor Stanislav Terzić je tedaj rekel, da je vedel, kaj je šrafciger, ni pa vedel, kdo je to. Vsi so me trepljali po rami, poslušali so me, jaz sem bil ponosen. To je bilo obdobje, ko si bil srečen, ustvarjalen, objel bi cel svet! Prišlo je nešteto pisem. Dobil sem zlati ekran. Dobil sem prvi Stopov viktor. Postal sem vitez dobre volje. Dobil sem tudi številne mednarodne nagrade.

Jaka Šraufciger je še danes v slovenski kolektivni zavesti. Menda vas ljudje še danes povezujejo s tem likom.

Res je, zadnjič me je to prijazno spomnila trgovka, ko sem nakupoval.

Kako se je rodil Jaka?

Nela Eržišnik (igrala je lik Marice Hrdalo, op. a.) si ga je izmislila. Bili so časi, ko sem študiral na Dunaju, vmes pa že moderiral v Hotelu Slavija. Nela je ostala brez Braca Reissa, ki je bil njen partner v predstavi. Vprašala je direktorja Ernesta Zagrajška, ali ima koga pri roki, da bi ji na odru zastavljal vprašanja. Direktor se je spomnil mene, študenta. Očitno sem jo navdušil, čeprav sem bil ves okravaten. Ko je videla, da imam »nekaj več in bi lahko«, je rekla, da bi moral biti lik, ne pa s tako kravato, kot sem jo imel. Prepričana je bila, da bi kot lik lažje povedal kak vic. Predlagala je, da bi povedal nekaj kot »iz šrafa«. In tako je nastal Šraufciger. Jaz sem dodal še Jaka in dobil tistega prvega pajaca.

Kje ste kupili te legendarne pajace?

Pajaca, tistega prvega, mi je podaril direktor gradbenega podjetja Stavbar. Še zdaj ga imam. Žena mi ga je sicer velikokrat že prenaredila, zašila, kaj dodala, ampak še vedno je tisti Šraufciger. To je bilo noro, kar se je takrat dogajalo. Fenomen.

Letos mineva 50 let, odkar ste se kot Jaka Šraufciger pojavili na televiziji.

Prva televizijska oddaja je bila leta 1976, novoletna. Takrat je Jaka Šraufciger prvič spregovoril v štajerskem dialektu na TV Slovenija. Do takrat štajerskega dialekta na TV Slovenija sploh ni bilo. Bilo je naključje ali pa je tako pač moralo biti. Saj ne vem. Na televiziji bi moral nastopiti Arnold Tovornik. A je žal umrl. Jaz sem bil zlata rezerva, za katero pa so na televiziji vedeli. Pred filmskimi premierami sem vodil kabareje, imel sem eminentno zasedbo: Nela Eržišnik, Milena Muhič, Volodja Peer, Janez Klasinc. Tako so me našli. Arnold je umrl, jaz pa sem prišel na svet.

TV Križanka je bila hit.

Oddaja je navdušila. Čez nekaj dni so začela k meni domov in na uredništvi TV Ljubljana in Večera, kjer sem bil novinar, prihajati pisma: »Kdo je to? Kaj je to? Hočemo ga!« je pisalo v njih. Hoteli so me. TV-oddaja TV Križanka z Mišo Molk je bila prava uspešnica. Prišel sem na televizijo. Pomagala sta mi Bogdan Gjud in režiser Jože Klobovec, bili smo prava ekipa, ustvarili smo oddajo TV Žehtnik. Naredili smo 24 oddaj. To je bila satirična oddaja, sicer pa strah in trepet: iskali smo napake, ki so se dogajale v takratni Jugoslaviji in tudi v Sloveniji. In kamor koli smo prišli, so nas gledali malo zadržano – da ne bi kaj napisali, da ne bi bilo težav. Oddaja je bila zelo uspešna. Potem je Bogdana Gjuda poklical nekdanji direktor televizije Božo Kovač, ki je rekel, da je Šimek sicer fajn, ampak da je malo preveč v ospredju, da bi me dali v ozadje, je predlagal. Na koncu so me res umaknili. Namesto mene je bila lutka lisička, sam pa bi ostal v ozadju. Tako prenovljena oddaja dlje do internega ogleda ni prišla. TV Žehtnik pa je izginil za vse večne čase.

Kakšne spomine imate na Mišo Molk?

Z Mišiko sva imela oddaje v živo. Marsikaj se je zgodilo. Še danes pa trdim, da je bila Miša najboljša in najbolj sposobna slovenska televizijska voditeljica. O tem ni dvoma! Z oddajo TV Križanka smo bili tudi na križarjenju po Grčiji, tam sva celo posnela duet. Bila je blazno popularna. Veljala sva celo za par, ki se bo poročil! To se ni zgodilo. Danes ni zrelejšega Slovenca, ki ne bi poznal Jake in Mišike. Celo Slavko Avsenik nama je posvetil pesem Jaka in Mišika. Potem so oddajo ukinili, da so se me znebili. Zakaj? Preveč sem bil popularen. To se mi je zgodilo večkrat!

Niste se dali, bili ste voditelj oddaj Mladi mladim, Ropotarnica, TV Zrno, 28 oddaj TV Žehtnik, oddaje Lojtrca domačih, Morska viža Bernardina in 20 oddaj Marjanca. Lojtrca domačih je bila odmevna.

Lojtrco domačih, z njo smo promovirali narodnozabavno glasbo, smo si izmislili z Ivanom Sivcem in Dušanom Rogljem, ki je bil na Radiu Ljubljana urednik jutranjega programa. Na podlagi glasovnic smo razglasili zmagovalce meseca. Takrat smo tudi ob šesti uri zjutraj klicali direktorje slovenskih firm in preverjali, ali ob tej uri odhajajo v službo ali ne. To je bilo poslušano in popularno. Leta 1985 je bila prva televizijska Lojtrca v dvorani Tabor v Mariboru, kar trikrat je bila razprodana. Ljudje so razbili vrata na uredništvu Večera, kjer so se prodajale vstopnice, ki jih je hitro zmanjkalo, tak naval je bil. Vse skupaj smo ponovili še leta 1986, potem pa sem postal preveč popularen in so predlagali menjavo. Nastal je velik cirkus, narod se je takrat oglasil, med pustno povorko so bili na vozovih veliki napisi: Mariboru so ukradli Lojtrco domačih, tedanja delegatka v slovenski skupščini Lojzka Doltar je na eni od sej vprašala, zakaj so Mariboru vzeli Lojtrco domačih. To je bilo tretjič, ko so me odžagali. A sem se leta 1990 zmagoslavno vrnil, Lojtrca domačih je bila potem v Celju, kjer so me dočakali s transparenti podpore. Nastopil sem le enkrat, potem pa je bilo kmalu konec. Ko so me odžagali pri Lojtrci, je nastala Marjanca, ki je bila zelo popularna oddaja in prireditev tudi v Avstriji. V tem času sem v Slovenijo pripeljal glasbenike, kot so Dunajski dečki in Roberto Blanco. Deset let je trajalo. Očitno predolgo in preveč uspešno. Zamenjali so vodstvo, odšel je tudi Vinko Šimek.

Kako daleč ste šli s heci na račun oblasti? Vendarle so bili neki drugi časi.

Najbrž premalo. Jaz sem kar govoril, pa še oddaje so bile v živo. Smo pa bili bolj konkretni kot danes. Precej konkretno sem obdelal vse politike. Nisem jih sovražil, nisem bil zloben. Zadnjič mi je ena od gledalk, ki me je prepoznala, priznala, kako se je zabavala, ko me je gledala na televiziji. Je pa priznala, da so se spraševali, ali bom zaradi vseh izrečenih šal v ponedeljek še na svobodi ali ne. Veliko sem tudi pisal, za časopise. Tu pa se je zakuhalo. Objavil sem, bolje rečeno povzel, sem pisanje v Jugoslaviji prepovedane nemške revije Der Spiegel. Ta je objavila, da ob Ženevskem jezeru gradijo 80 vil, kar 57 lastnikov naj bi bilo državljanov Jugoslavije. Moral sem se zagovarjati na policiji, v Delu pa je potem Franc Šetinc napisal, da to seveda ne drži in da je to napisal neki mladi novinar, ki premalo ve o tem, kar piše.

Če bi primerjali politike včasih in danes, kaj bi lahko rekli?

Politiki v preteklosti so bili večje osebnosti, kot so današnji. Danes je ogromno sovraštva pri Slovencih, zato sem zelo nesrečen, to sovraštvo je izpisano z veliko začetnico. Ustvarjajo ga predvsem tisti, ki so bili nekoč največji komunisti, ko so hrepeneli po slavi in oblasti ter ponosno nosili rdečo zvezdo. Zdaj pa se obnašajo, kot da se to ni zgodilo, in udrihajo. So taki, ki so dobivali v prejšnjem režimu štipendije in precej dobro živeli, zdaj pa sovražijo vse, kar je povezano s prejšnjim režimom. To je tako, kot bi zanikal mamo. To je hinavstvo. To ni krščansko. Pa še to bi dodal: res je veliko hinavščine okoli nas, ko se izpostavlja »samo slovensko« – predvsem pred volitvami vsi to še bolj govorijo. Potem pride dalmatinska klapa, pa so Stožice večkrat razprodane, ko pride Zlatko Čolić, je vse razprodano, v Mariboru kar dvakrat. Bili smo del nekdanje skupne države, Jugoslavije, ta glasba nam je blizu. Radi jo imamo, glasba ne pozna meja.

So vas kdaj vabili v kako politično stranko?

So. A nisem nikoli sprejel vabila, niti v partiji nisem bil. Ostal sem osamljeni jezdec tega planeta.

Za koga ste bili po vašem mnenju moteči? Je bila to politika?

Ne bi rekel, da me je politika žagala, bolj bi rekel, da so se uredniki bali za svoje stolčke. Na nacionalki mi je eden od urednikov celo rekel, da lahko zame pride 100 tisoč pisem gledalcev, a če bo on rekel, da me ne bo na televiziji, me ne bo. Tako je to bilo. Večkrat je moje nastope spremljal tudi Stane Dolanc (eden najvplivnejših ljudi jugoslovanske federalne politike v sedemdesetih in osemdesetih letih; op. a.). Vedno se je nasmejal šalam, ob eni od prilik pa me je celo vprašal, zakaj ni več na sporedu TV Ljubljana oddaje TV Križanka. Če bi bil čisto povprečen humorist, ki bi le kimal urednikom, danes ne bi nihče vedel zame.

Ljudje, ki so vam strigli peruti, so še na položajih?

Ne. Večina je že umrla.

Nabralo se vam je toliko spominov, da bi bilo vredno napisati knjigo. Razmišljate o tem?

Jo že pišem. Do konca leta naj bi ugledala luč sveta. V knjigi bom kritičen do vsega, kar se je dogajalo. Določene ljudi si bom tudi malce privoščil. Žena je vse zapise o meni pozorno shranjevala, za 12 fasciklov materiala se je nabralo. V tistih časih sem bil osebnost, ki je bila največkrat na naslovnici v Sloveniji. Jaka Šraufciger je bil in ostal fenomen. Jaka Šraufciger je bil edini, ki je nastopal po vsej Jugoslaviji. Bil sem gost pri 75-letnici kultnega n nogometnega kluba Hajduka v družbi z Oliverjem Dragojevićem in Mladenom Delićem. Z Oliverjem smo imeli turnejo od Dubrovnika do Rovinja, vsak dan smo bili v drugem letovišču. Bil sem tudi z Lepo Breno, s Terezo Kesovija, ki je moja dobra prijateljica. Z Oliverjem sem bil prijatelj, mojega sina Aljaža je učil igrati klavir.

Napisal bo knjigo o svojem življenju. FOTO: Marko Pigac

V liku Jake Šraufcigerja ste imeli na eni od turnej kar 72 razprodanih dvoran, često ste oder delili z Martinom Sagnerjem oz. njegovim likom Drašem Katalenićem Dudkom.

To so bili časi ... Ko sva tudi z Dudkom naokrog hodila, so bile dvorane polne, 72 smo jih razprodali. To bo težko danes kdo dosegel. Pa še bi lahko nadaljeval. To je bilo posebno obdobje, ko je bil Jaka Šraufciger v srcih in spominih Slovenk in Slovencev. Dudek pa še posebej, zaradi nadaljevanke Gruntovčani. Bila sva velika prijatelja. Enkrat mi je rekel, da slovenščina nima grdih besed. Pa sem ga vprašal, zakaj tako meni. Odvrnil je, da si v vseh teh letih, skoraj 40 let sva sodelovala, nisva izrekla niti ene slabe besede. Slovo je bilo takšno, da sem mu govoril zadnje besede na Mirogoju, kjer smo ga pokopali. Žal moram večkrat reči, da imam več prijateljev na pokopališču, kot jih srečam na cesti.

Obredli ste Slovenijo, Jugoslavijo ter alpske dežele. Kaj vse so oboževalke prinesle ali pa vrgle na oder?

Vse živo: Dudka so najraje obdarili z živo kuro, imenovali so jih čučike, sam sem dobil precej kombinezonov, nogavic in vezalk ter štrikanih brezrokavnikov, za rojstni dan so zame pekli torte.

Kako pozorno spremljate slovensko sceno smeha?

Nalašč zelo malo. Da se ne okužim. Če bi že moral koga izpostaviti, najraje pogledam nastop Vida Valiča, ki zna. Pa to ne govorim zato, ker me je povabil v Penziče.

Kakšen je Vinko doma?

Sem smešen doma? (vprašujoče pogleda proti ženi Sonji, ki odvrne: blazno; op. a.) Sam sem poznal le Franca Koširja, ki je bil humorist na odru, v družbi in doma. On se je znal pohecati, drugi ne.

Hec pa ni, da Zlate lisice ni več v Mariboru, tudi tam ste pustili globok pečat.

Kar 30 let sem bil tesno povezan z Zlato lisico, napisal sem Lisičkino himno. Bil sem v več vlogah: moderator, član odbora, podeljevalec, prevajalec na Trgu svobode. To je bil pomemben del mojega življenja. Še posebno pod vodstvom Dušana Senčarja – on je bil oče in mama Zlate lisice. Če bi on živel, ne bi dovolil, da bi Lisičko odnesli iz Maribora, da bi jo organizirali v Kranjski Gori, ne da bi jo omenili, kot se spodobi.

Kako shajate s penzijo?

Imam umetniški dodatek. Zaenkrat ne bom jamral. Razmišljati, kaj bi bilo, če bi ostal v Avstriji, kjer sem študiral in pel, je brez zveze. Kar ti je v življenju usojeno, to se je zgodilo. Razmišljati, kaj vse si naredil narobe, je neumno. Vsak človek naredi kaj narobe. To je neka zgodba, ki je imela veliko lepih trenutkov in veliko žalostnih, in sem se čudil, zakaj se je to meni zgodilo. Ampak to je življenje, zato ne bom jamral. Mogoče bo to, kot je rekel Herbert von Karajan: Če res obstaja drugo življenje, potem še pridem nazaj. Ker še nisem vsega naredil.