Komentar Primoža Kališnika: Ko svinjarija postane okužba

Načeloma se zdi, da si ljudje, naj bodo dobri ali manj dobri, v življenju ne želijo preveč težav.

Morda je to znak, da smo si ljudje med seboj bolj podobni, kot si mislimo.

Ob tem bi človek pričakoval, da so težave le med dobrimi in slabimi in da dobri mislijo, da imajo slabi med seboj itak težave, ki jim pripadajo, ker so pač slabi.

Potem pa se zgodi, da nekega dne človek spozna, da ima veliko težav z ljudmi, ki so kakor dobri – in da je še bolj zapleteno, ko vidi, da slabi med seboj v resnici nimajo velikih težav.

Med slabimi so stvari bolj praktične. Tam ljudje drugega razumejo kot poslovno priložnost, ki jo je treba izkoristiti. So večni trgovci in njihova življenja so niz trenutkov, ko skušajo »nategniti« drugega, ki ima iste namene.

Zanimivo je, da je med slabimi zaradi tega manj zamere kot med slabimi in dobrimi ali, bog ne daj, med dobrimi – med slabimi je to pač način življenja.

Poraz je poslovni kiks. Uspeh je, če nekoga nategneš.

Kdo bi rekel, da je lepše, da nekoga prelisičiš.

No, uporabite, kar želite, a pomislite, ali so komunisti ostale v Osvobodilni fronti prelisičili ali nategnili?

Če slab človek prelisiči dobrega, se mu morda zdi, da je do uspeha prišel prelahko. Za »nateg« se je moral manj potruditi kot proti enakovredno pokvarjenemu.

V takih zgodbah so prizadeti le dobri in takrat dobri začnejo govoriti o zakonih, o tem, kaj je prav in kaj je morala.

A to v resnici deluje le med dobrimi, saj imajo slabi vrednote za oviro, ne za vrednote.

Najbolj zanimivo pa je, da je glede sporov najgrše tam, kjer bi moralo biti najboljše – med dobrimi ljudmi.

Ko pride do spora, se pokaže, da tudi dobri niso narejeni po istem kopitu, in razočaranja so tako huda, da dobimo filozofijo dobrega, ki to ni, in literaturo o krivicah med prijatelji.

Spori med dobrimi so najbolj trdoživi in lahko trajajo do konca življenja.

Skoraj bi jim morali peti pesem Med dobrimi ljudmi, ki jo poje Majda Sepe.

Ker je lepa.

A kavelj je v naslovu: pravi je Med iskrenimi ljudmi.

Tam laž ne zmaga.

Drugod pa je preveč iskrenosti lahko problem.

Lahko je biti dober, če nisi iskren.

Težko pa je biti iskren, če nisi dober.

Je to kot pri politiki? Niti ne.

Lahko je biti všečen, če nisi iskren. Težko pa je biti iskren, če si dober.

Politiki so kot čija semena. V embalaži delujejo zdravo. Ko pa vrečko odpreš, se razsujejo po kuhinji.

Sprva je le neprijetno. Če pa pustiš, postane svinjsko.

In tu se začne politika: ne takrat, ko nastane svinjarija, ampak ko jo pustiš pri miru.

Takrat se ne širi več le nered, ampak logika nereda.

Ni vsaka svinjarija kaznivo dejanje.

A vsaka, ki jo predolgo pustiš, začne delovati kot okužba.

In okužba v politiki ne pomeni, da izginejo dobri ljudje.

Pomeni, da pravila igre začnejo nagrajevati napačne.

Da na koncu ne zmaga slab človek? Da zmaga sistem, v katerem se tudi dober človek začne obnašati slabo?

Bedarija.

Prodajajte to komu drugemu.

Kot to, da bi morda bilo najbolje, da naj slabi pač trgujejo med seboj.

Če slabi ne bi izkoriščali dobrih, se zaradi tega na koncu med seboj ne kregali dobri.

Ko se kregajo dobri, dobimo volitve.

Ko jih dobimo, vedno zmagajo slabi.

Ni vsaka svinjarija tudi okužba. No, vsaj spočetka.