Komentar Primoža Kališnika: Ko ti pirhi uidejo v drugo dimenzijo

Včasih si človek življenje uredi tako, da je naenkrat vse nejasno.

Da ne veš več, kje si in v kakšnem času.

Da se ti čas malo zmeša in imaš občutek, da si iz nekega za silo reda padel v nekaj, česar ne razumeš povsem.

V soboto nisem nosil jajc naokoli, vsaj pobarvanih ne. Odločil sem se, da malo deratiziram svoje življenje. Vsaj jazbino, kjer prebivam.

Bil sem priden nekaj ur. Tako zelo sem se pogospodinjil in se spajdašil z ženskimi hormoni v sebi, da sem se skoraj ustrašil, da mi bo od napora odtekla voda.

Ko sem odložil sesalec in cunjo za tla, sem šel ven. Malo zraka, en krog okoli hiše, da oživim. Mogoče me celo prime, da sedem na kolo in se zapodim dol s hriba v civilizacijo. Gor na hribu namreč nekaj manjka – sploh če si celo življenje mislil, da so drevesa iz betona, ker si živel v mestu.

Pa me ustavi hči. Pogleda me začudeno, skoraj šokirano, kot da mi iz nosu in ušes teče kri.

»A ne gledaš dirke?«

»Jutri je …«

»Ne, še pol ure je do konca.«

Jebenti.

Letim v brlog, prižgem televizijo – in hvala bogu, do konca je še dobre pol ure.

Tadej Pogačar vozi sijajno. Madona, spet jih bo stresel, si mislim.

In jih je.

Bravo.

Bil sem vesel, ampak nisem takoj pošiljal čestitk prijatelju v Belgijo. Po dirki je vedno štala, navijači se morajo najprej umiriti. Tudi jaz sem se – malo s hmeljem.

Zjutraj kava, razteg, preštejem ude – vse je še tam okoli trupla. Odprem zaslon, da vidim odzive.

Nič.

Nikjer nič.

Portali napovedujejo dirko. Kaj bi se lahko zgodilo. Da bo dež.

Mater, kaj je zdaj to? Je sistem padel?

Malo pojamram še drugim v hiši – in glej ga, hudirja, pri njih isto.

Vse je od včeraj.

Seveda.

Ker sem res bistre glave, na počasen način čez uro ali dve ugotovim: gledal sem posnetek lanske dirke.

Nerodno. Ampak ne prvič. In verjetno ne zadnjič.

Zadnja leta se moja okolica nad mano tako ali tako ne čudi več.

Tistih nekaj ur sem bil dan pred svetom. Sedel sem v nekakšnem časovnem stroju, svet pa je capljal za mano. Osveževal sem zaslon, prižigal in ugašal telefon – nič ni pomagalo.

Potem sem malo sedel sam s sabo.

In sva si rekla kakšno.

Ta moj mali telefon je postal preveliko okno v svet.

Vsaj za politiko, globalne drame in šport.

Poznam ljudi, ki ne gledajo več poročil, ne visijo na telefonih in ne lovijo novic.

In veš kaj – mogoče sploh ni tako slabo.

Še en dokaz, da televiziji ne smeš preveč verjeti.

Bolje se je držati svojega plota kot pa hoditi po poti, ki ti jo vsak dan sproti rišejo drugi in razlagajo, da je to, kar je njim všeč, tudi zate najbolj prav.

Je pa ena dobra stvar: pri meni je Pogačar zmagal dvakrat v dveh dneh.

Naslednji dan sem le poslal čestitko v Belgijo.

Dodal sem, da sem, čeprav sem dirko gledal po televiziji, vesel kot radio.

In sem potem ugotovil še nekaj: v avtu ves čas poslušam radio. Tak, ki ne bluzi s politiko. Malo rocka, malo klasike, kakšna novica – brez drame.

Zadnji praznični dan sem ostal pri svojih pirhih. Televizija je ostala ugasnjena.

Barval sem plot in se temeljito polakiral še po sebi. Volneno kapo sem imel na glavi kljub vročini, hči je nekaj pripomnila, ampak sem raje molčal – da me spet ne pošlje v prihodnost.

Sedanjost mi čisto ustreza.

Zjutraj sonce tam, opoldne tukaj, svet gre naprej.

Ležal sem v ležalniku med laki, gledal v sonce in prav nič mi ni manjkalo.

Ta trenutek tu – to je to.

Kar je bilo, naj ostane tam.

Kar bo, pa itak bo.

Z mano ali brez mene.

Takšna je bila moja velika noč. Jezusa sem pustil pri njegovih opravkih – on ima stvari urejene. Meni je bilo povsem dovolj, da je bilo moje ponedeljkovo vstajenje točno tam, kjer sem ga pričakoval. In da sem bil tudi sam tam. A ne.