Kolumna Primoža Kališnika: 1. november, volilni dan

Mater, sem hotel zapisati, pa sem se spomnil, da matere že dolgo nisem obiskal.

Mislim – fizično. Ker je že dolgo v dolgotrajni oskrbi na onem svetu, kjer ni prevarantov, bodisi da so to Stalinovi pravnučki ali pa vatikanski prapravnukci – teh je nekaj manj kot prvih, a ena in druga skupinica sta v naših krajih nekako naseljeni kot nesnaga.

No, te dni bom šel malo po parkiriščih, kjer se ne parkira na uro, temveč za večnost, in se malo pomenil z onimi, ki sem jih poznal – spomnil se bom, kako smo se imeli skupaj.

Ko bom enkrat spet sedel z njimi, jim bom povedal, kako sem se imel, ko sem se z njimi pogovarjal o časih, ko smo bili skupaj.

Mater sem hotel zapisati kot napoved misli, kjer ne bo logike. Tako kot je ni pri materah.

Ni logike, da ljubijo svoje otroke ne glede na to, kakšno – v prevodu – pizdarijo skuhajo.

Vedno bolj se sprašujem, kako da nam ljudem ni jasno, da ne bomo večno na tem svetu, se pa obnašamo, kot da bomo.

Zdajle bom šel v tretjo osebo, spremenil agregatno stanje in zašepetal, da mi ni jasno, kako to, da ljudje v zrelih letih, ki bodo počasi dobili sporočilo iz matične enote v nebesih, da se bo treba počasi zglasiti na uradu za odhod, še vedno grabijo in kradejo – in so pri tem še prvaki pohlepa?

In potem se njihovi svojci čudijo, zakaj na pogrebu ni bilo več publike.

Še dobro, da ne vedo, da je polovica tistih, ki so prišli na grob človeku, ki je spravljal druge v revščino in težave, takih, ki bodo zvečer prišli še enkrat – in se tam najbolj mirne duše polulali na svežo gomilo.

Mislim, olajšali si bodo dušo, ne mehurja.

Kaj naj rečem – če bi se ljudje na svetu lepše obnašali in jih ne bi vodil pohlep, bi bilo marsikatero zadnje prebivališče bolj obiskano.

Ne pravim, da bi to bila poslovna priložnost, da bi kdo po dolgem času spet vstal iz groba, bi pa svojcem veliko pomenilo.

Saj niso krivi, da je bil pokojni tak in tak – to, da jih ni motilo, kaj je bil vir blagostanja, je pa itak jasno.

Dobrega ni nikoli preveč.

Zdaj spet prihaja čas, ko nastaja nova publika onih, ki ne bodo imeli prav veselih pogrebov.

Prihajajo volitve in, kot se zdi, se spet zbirajo »tisti tiči iste vrste«, za katere bi pesnik zapisal, »da bi bilo dobro, da bi ne šli prepozno v krste«.

Kar se prima rima, je pa grdo do neba – saj je vsako življenje sveto in kot tako naj traja čim dlje.

A glej, tu se začne vprašanje, ki ga ne rešijo ne volitve ne obljube: kaj sploh pomeni, da je življenje sveto?

V prvih vrsticah Svetega pisma je zapisano, da je človek ustvarjen po Božji podobi – ne po zunanjosti, temveč po duhu.

Zato življenje ni naše, marveč nam je dano v varstvo, kot sveča, ki jo veter nosi skozi čas.

A človek, ošaben in glasen, hitro pozabi, da svetost ni njegova zasluga, temveč dar.

Začne tehtati, čigavo življenje šteje in čigavo ne – kot da bi imel tehtnico, na kateri meri Boga.

Tako izgubi mero, ki jo je zapovedal Kristus, ko je rekel: Ljubi bližnjega kakor samega sebe.

In če bi danes kdo res verjel v to svetost, bi manj govoril in več molčal – ker bi vedel, da je vsak dih, tudi tuj, košček večnosti, ki se ga ne spodobi žaliti, niti z besedo niti z dejanjem.

Tako teorija, čez katero je ni – da me ne boste spet zmerjali s kurbo farško.

Mater, sem se kar zdrznil, kako hitro ta svetost postane stvar razlage.

Nekateri jo nosijo na jeziku, drugi na transparentih, tretji v žepu, kjer se svetost spremeni v volilni letak.

In tako imamo svetost, ki se meri po strankarski pripadnosti, po mnenju o tem, kdo je 'pravi' človek in kdo ni.

Biblija pravi, da je življenje dar – mi v Sloveniji pa še pred volitvami darove delimo po seznamu zaslužnih.

To je res noro. Seznami se delajo, kot bi delali načrt za ljudi, ki bodo živeli večno, obenem pa seveda rabili redne dohodke.

Ker se izkaže, da večnega življenja na zemlji za njih ni, ostaja pa dejstvo, da so grabili tako intenzivno, da so si zagotovili še za par življenj premoženja.

Žal ti premoženje, če je na zemlji, precej težko dostavijo na oni svet – je pa res, da te lahko prav to premoženje požene tja predčasno.

Pa še nekaj je hecno, a ne.

Ljudje, tisti za na vrh, vedno vstopajo v politiko z besedami, da želijo pomagati ljudem, ker so dobri – po zmagi pa pomagajo le še sebi.

Tako se zdi, da so volitve vrata v pekel in ne v nebesa.

Morda zato, ker oblast človeku ne vzame duše – le razkrije, kakšno je bilo njeno dno že prej.

In ko se to dno pokaže, spoznamo, da svetost življenja ni ogrožena od Boga, temveč od človeka, ki preveč zaupa v svojo pravičnost.

Mislim človeka, ki pravičnost razume kot pohlep, le oblečen v lepši plašč – tak, z najboljšim dizajnom.

Mislim človeka, ki verjame, da je pravičen, a v resnici le polira svoj pohlep, da se bolj sveti pred drugimi.

Potem pa enkrat pride 1. november, pa nobene gneče okoli njegove zadnje volilne skrinjice.