Kolumna Primoža Kališnika: Ali duhovniki razumejo duhovnost? Pa že …

Zrelost kakor ne prihaja z leti, pač pa z besedami in dejanji. Mislim, besede in dejanja niso ena stvar, pač pa dve, vmes pa so svetovi nikogaršnjega ozemlja.

Nikogaršnjega ne zato, ker bi ozemlja ne bilo, pač pa zato, ker ga nihče noče. Namreč, dokler si brez lastnine, lahko govoriš kar koli, ko pa si, moraš tudi nekaj narediti. Že zaradi davkarije, a ne …

No, načeloma zrelost vseeno ne pride v adolescenci, pač pa tam nekje, kjer se mešata menopavza in andropavza in diši po pogrebu in ne prav od daleč.

Takrat človek ne le, da začne kaj razmišljati – in ga to lahko celo preseneti, če ne njega, pa vsaj njegovo okolico –, ampak takrat začnejo na plan lesti, gomazeti tako čudne besede, kot so »vrednota«.

Če je bila prej vrednost enota za količino materialnega, je zdaj enota za količino moralnega.

Načeloma so taki obrati precej komični. Tako kot je, ko se z duhovnostjo začnejo ukvarjati ljudje, ki so ves čas mislili, da je duhovnost sorodnica kakšnega duhovnika. Če pa že to ne, pa nekaj, s čimer nimajo kaj početi.

Potem pride čas, ko jih kao duhovnost pokliče k sebi tako močno, da začnejo zdraviti druge skoraj istočasno, ko so slišali, da duhovnost sploh obstaja.

Meni je to všeč. Ko vidim take ljudi na kupu, sem vesel zanje, ker morajo imeti tudi ta kratki svoj sindikat.

In bolj ko so na kupu in sami s seboj, manj je nevarno, da bi nadlegovali druge.

No ja, kakor koli in kot kdo hoče, to na svetu tako je.

Sediš s človekom, ki mu je uspelo – mislim, v smislu enote vrednote kot materialne kategorije – ki pravi, da je ugotovil, da po starem noče več.

Da velike želje in velike zmage ne pomenijo več nič.

Da mu zdaj veliko več pomenijo majhne, preproste, skoraj nepomembne stvari.

Da je zdaj čas skromnosti in ponižnosti in preprostosti in vrnitve k majhnemu in nepomembnemu.

Pa dobro, rečem, nekaj malega sem slišal in videl o duhovnosti – povej mi, kaj počneš?

Nič. Zdaj se ukvarjam s svojimi otroki in vnuki. Z majhnimi, nepomembnimi stvarmi.

Življenje je res preprosto. Ko te na treh četrtinah ali štirih petinah obstoja prešine, da so otroci in vnuki majhne in nepomembne stvari.

Mislim, v bistvu nekaj, s čimer se normalni ljudje ne ukvarjajo.

Če pa se, so včasih mislili, da to počnejo tisti, ki niso za nič drugega.

Otroci pač niso poslovna priložnost, so pa lahko poslovna ovira.

Taka duhovnost me vedno malo bega. Mislim, še bolj kot ona vrednota, katere vrednost je materialna in za kar res nimam smisla.

Ker moraš slej ko prej nekoga nategnit, da se sam počutiš bolje.

Ko je res dobro, ker tu je to uspelo.

No, potem sprevidiš in spregledaš in začneš učiti o pravem svojemu otroku in vnuku, ki si jih doslej vzgajal povsem na tisti strani, kjer uspevajo le neomajni in nepremakljivi.

Nekako se mi zdi, da je vrednota nepopisna zajebantka, ki si nas ljudi neskončno privošči. In se neskončno zabava, ko ljudje iščejo njen skriti pomen, pa čeprav ima že priimek tak, da ni treba dosti znati, le brati.

Še dobro, da vrednote niso nekaj, kar bi potrebovali, a ne. Vrednote so stvari, ki jih človek izumlja, da bi opravičil svoje strahove ali svoje ambicije, je dejal filozofski model, in dodal, da so vrednote tisto, kar si izmislijo šibki, da bi lahko mirno spali, medtem ko jih močni ignorirajo.

Njegov pajdaš meni, da je vrednota človeka v tem, da ga nikoli ne uporabiš kot sredstvo – kar je čudovita misel, dokler nimaš šefa.

Ostali so zapisali, da je morala »drža, ki jo zavzamemo do ljudi, ki jih ne maramo«, in s tem zadeli srce vseh »družinskih vrednot«.

Slovenski filozofski tolovaj je rekel, da ljudje verjamejo v vrednote, ker mislijo, da drugi vanje verjamejo, in zato vsi živimo v skupinskem placebo teatru.

Ženska v tej družbi bi te vprašala, čigave vrednote točno misliš – ker »vrednota« brez človeka, ki jo živi, je le prazen plakat na avtobusu.

Vrednote so v resnici za pusije, ki nimajo domišljije, morda je tako tudi z duhovnostjo?

Isti, ki so prej govorili o vrednosti, zdaj le za vas o duhovnosti …

Eden bi spustil, da je duhovnost, ko dobiš božji žig za človeško manipulacijo.

Slovenec bi takoj dodal, da je sodobna duhovnost tolažba, pakirana v tišino in aromaterapijo.

Pisatelj bi vprašal, če je ta vaša duhovnost kaj boljša od kokaina – z eno razliko: kokain vsaj prizna, da te dela egoističnega.

Ženska pa bi opomnila, da so si duhovnost lahko tradicionalno privoščili predvsem moški, ker so imeli ženske, ki so skrbno čuvale realnost.

Čeprav je menda vse zelo preprosto, le Boga moraš vprašati. On ne komplicira, to počnejo le pri njem zaposleni, ki imajo že pred študijem težave z vrednotami in duhovnostjo.

Prava duhovnost se menda začne tam, kjer se nehajo velike želje in začne skrb za majhne, nepomembne stvari.

Če so to lahko otroci pri šestdesetih in vnuki pri tridesetih, to pač ve vsak sam zase.

Nekoga lahko imaš rad – pa tudi, če ne veš dobro, zakaj.

Ali duhovniki razumejo duhovnost? Pa že …

Ker duhovniki pa že vedo, menda, da je krščanstvo več kot le duhovnost, a hkrati vsebuje tudi duhovni vidik.

Samo ne vprašajte me zdaj, če je krščanstvo tudi vrednota.

Pa menda že, menda temelji na vrednotah.

Zato, za nas navadne ljudi, še pred zadnjim žurom: morda pa duhovnost ni nekaj, kar imaš, ampak nekaj, kar ostane, ko nimaš več nič.