Kolumna Primoža Kališnika: Budizem po domače – in budalizem še bolj

Budizem je menda preprost. Ni treba veliko, pravijo.

Vdihneš in počasi spoznaš, da si ti tisti, ki ustvarjaš hrup v svoji glavi. Ko umolkneš, se svet kar sam zmehča. Nič ni treba popravljati – le dihati.

Budizem tako ni vera, ampak nega in skrb za um.

Slovenci imamo radi avte, zato prevod: menjaš olje, očistiš filter ega in spet tiho pelješ naprej.

Vse menjave opraviš v duši, da ne bo šel zdaj kdo avta šraufat.

Budizem se zgodi, ko v vrsti v trgovini ostaneš miren. Ko v dežju ne preklinjaš vremena.

Ko molk šteješ kot zmago. V tem ni nič svetega in nič zapletenega.

Le malo manj razburjanja si pripneš in malo več tišine privoščiš.

Budalizem je preprost drugače.

To je stanje, ko misliš, da imaš prav, ker si glasnejši. Ni vera, ampak utrujenost – od sebe in od sveta. Oboje je … v glavo. Tako glasno, da si od tega oglušel in ne slišiš več.

Budalist ne razmišlja, ker bi to zahtevalo čas. Samo odziva se – hitro, brez premisleka, da ne bi zaslišal tišine.

Tišina je nevarna, ker v njej lahko srečaš samega sebe. Zato raje kričiš.

No brain, no pain. Če nimaš možganov, te glava ne more boleti, a ne …

Budalizem ne potrebuje vodje. Vsaka budala je vodja svojega krdela.

Zadošča mu ogledalo – in občinstvo.

Včasih se zdi, da bi pri nas pred volitvami vsi radi razsvetlili druge, da jim ne bi bilo treba razmišljati, saj je to nevarno za poškodbe.

Ne možganov, jasno – ne moreš imeti lubadarja v glavi, če ni lesena. Poškodbe pač.

In tako smo pri pravljici.

V čudoviti deželi med zasneženimi vrhovi in sinjim morjem ter zelenim na vzhodu sta se rodila dva bratca – budizem in budalizem.

Prvi se je rodil iz tišine, drugi iz hrupa.

Prvi diha, drugi kriči.

Prvi sliši druge, drugi sliši le sebe – in še to s težavo.

Kolektivni budizem je, ko ljudje sedijo skupaj in molčijo. Vsak s svojim mirom, vsak s svojo mislijo, a vsi v istem dihu.

Ni vodje, ni gesel, ni potrebe po tem, da bi kdo imel prav. Samo dih, samo voda, samo to, da smo.

Potem vstanejo in naredijo, kar je prav. Tudi če je težko, saj vedo, da so ovire na poti le nekoliko nespretno položena ravnina.

Kolektivni budalizem pa je, ko ljudje stojijo skupaj in kričijo. Vsi isto, vsi hkrati, vsi prepričani, da so prav oni razsvetljeni.

Če kdo v njihovi okolici dvomi, je nevaren. Če kdo molči, je čuden in ga je treba odstraniti.

In tako kolektiv, v svoji svetlobi, pade v temo.

Budizem in budalizem ločita le dve črki. Kot vedno je dobro manj napihnjeno, in sta črki viška pri onih drugih.

A razlika je kot ocean. Ne Tihi, pač pa Ocean miru.

Kolektivni budizem je, sem prebral in prepisal, ko v vodi vidiš svoj odsev.

Kolektivni budalizem pa, ko se vanj vržeš, da bi ga popravil.

Če bi Buda bral te besede, bi se morda le nasmehnil – tiho, mehko.

Če pa bi vendarle spregovoril, bi morda rekel nekako takole:

»Res je – a le napol. Svet ne potrebuje manj budalizma, potrebuje več razumevanja budal.

Budalizem je trpljenje, ki govori, budizem pa tišina, ki trpljenje posluša.

Tisti, ki kriči, ni moj sovražnik, ampak jaz sam, ko sem utrujen.

Ne popravljaj odseva v vodi – poglej, kdo vanj gleda.«

In potem bi spet umolknil. Razumel bi. In vdihnil.

Mrtvim je lažje kot nam. Ne hodijo na volitve, tam na oni strani pa imajo mir.

In vedo, kdo so tam njihovi voditelji – in zakaj.

In to je to za danes. Naj bo dan miren, tih in prijazen do tvojega diha.

In vesel dan mrtvih voščim.

Do nadaljnjega se imam v duši za Novomeščana.

In ker sem ta teden Novomeščan, naj še to rečem – ne zato, da bi koga sodil, ampak da ne bi več molčal.

Množica, ki se je tam zbrala, ni bila drhal. Bili so ljudje. Očetje, matere, sosedje, tisti, ki jih boli, ker je nekdo umrl, ko je branil sina.

Ni šlo za sovraštvo, šlo je za bolečino, ki se je končno odločila stati pokonci.

Drhal je nekaj drugega – tisti, ki desetletja živijo brez spoštovanja, brez odgovornosti.

In drhal so tisti, ki jim to dopuščajo, obljubljajo red in pomoč, pa potem spet pometajo pod preprogo.

Ne, to ni bilo to.

Ta množica je bila tisti red, ki ga oblast ne zna več vzpostaviti. Ne iz zlobe, ampak iz potrebe po pravici.

Ne iz kričanja, ampak iz tišine, ki je končno rekla »dovolj«.

In v tem je nekaj globoko človeškega. Ne v sovraštvu, ampak v pogumu, da se ne sprijazniš z nepravico.

Morda je tudi to del budizma po domače – ko vstaneš mirno, a odločno, in narediš, kar je prav.

Do nadaljnjega sem torej Novomeščan. Ker tam ljudje še čutijo in ker tam še vedo, da je tišina včasih glasnejša od kričanja.

Vse, kar si želim, je, da bi ne tekla kri.