Kolumna Primoža Kališnika: Dolgočasnež gre na pot

Marsikdo si ne more kaj, da ne bi pokomentiral, ko mu poveš, da na dopust, če se le da, hodiš vedno na isti otok.

»Res nimaš domišljije,« je največkrat komentar, za katerega sploh nisi prosil.

Ampak ljudje pač radi svetujejo. Še posebno takrat, ko jih za to nihče ne prosi.

Tako pač je. Mene pravzaprav to sploh ne moti, dokler ostaja omejeno na tako nepomembne stvari, kot je izbira kraja za dopust.

Seveda ljudje še veliko raje svetujejo o bolj resnih stvareh, tistih, ki so za življenje res pomembne. Najraje svetujejo, če jih za nasvet nihče ne vpraša. Ampak tudi tako pač je.

Hecno je, da imajo največ nasvetov prav tisti, ki imajo sami najbolj razkopana življenja in jih komaj za silo držijo skupaj.

Jasno, da si tako pameten, da jim ne svetuješ, naj najprej uredijo doma. S tem jih ne spraviš v absolutno jezo, besnilo in kakovostno, dolgotrajno zamero.

Najbolj smo ljudje zamerljivi takrat, ko je zamera naša zadnja obramba pred resnico.

Resnica je hecna ptica. Nikoli ne pride oblečena v barve, ki so nam všeč. Vedno nosi tiste, ki nam gredo najbolj na živce.

No, zdaj me je malo odneslo.

Skratka, če se le da, že desetletja hodim na dopust na isti otok. Če se le da, pomeni, da imam za silo urejene odnose z okolico in da imam v žepu toliko, da si lahko privoščim kamp, trajekt, ceste, cestnine in gorivo, ne da bi med dopustom ves čas razmišljal, kako bom po vrnitvi domov hiberniral suh kot poper.

Če greš vedno na isti kraj, se tja ne vračaš zato, ker nimaš domišljije. Vračaš se, ker se tam počutiš varno in doma. Tam imaš lepe spomine. Tam imaš prijatelje. Tam se ni treba ves čas odločati. Tam nisi v stresu. In predvsem veš, da imaš adrenalina in norosti dovolj že med letom in da je dopust pač preprosto dopust.

Za koga je to premalo. In to povsem razumem.

Vseeno ti kakšna stvar, ki jo že ne vem kolikokrat doživiš, še vedno pomeni ogromno.

Rdeče nebo ob štirih zjutraj nad sosednjim otokom. Minula nevihta, ki te je sredi noči vrgla iz postelje in si skušal rešiti, da veter ne bi polomil vsega v tvojem šotorišču. Najprej redke in nežne, potem težke, silovite kaplje, ki te opomnijo, da si vseeno sredi narave in da se narava požvižga tako na tvoj dopust kot na turizem. Obnaša se pač tako, kot je tisti trenutek zanjo najbolj prav.

Evo, tako je že desetletja.

Otok si spoznal v različnih posadkah.

Ob tem se ti zdi povsem logična odločitev prijatelja, ki je nekoč vsaki novi ženski v življenju kupil kolo. Potem pa je ugotovil, da je veliko bolj modro, da ima doma pač žensko kolo, ki pride v uporabo takrat, ko se pojavi primerna ženska.

Jasno, da tole pišem na otoku.

Vsi zalivi so še vedno isti.

V enem izmed njih je moja zaskrbljena mati nekoč našla nenadoma izginulega očeta in ugotovila, da se v plitvini uči plavati, saj tam pod Alpami, kjer je bil rojen, za to ni imel priložnosti.

Na razgledniku nad mestom srečaš Južnoafričana, ki sam od sebe pristopi k tebi in ti pove, da mu je neskončno žal, da se tu ni ustavil že prej, preden je ostarel. Rekel je, da ga ta kraj spominja na jezero Como, ki ga je njegova mati oboževala, in kjer so raztresli del njenega pepela.

Tudi jaz sem poznal žensko, ki je rekla, da bi bila lahko tukaj skupaj pokopana. Potem pa se je odločila za grob drugje, sem mu pojasnil.

»Očitno ji moj pepel v nekem trenutku ni več dišal,« sem sklenil nekoliko komunalno misel.

Strinjala sva se, kljub smehu, da se pogovarjati o pepelu tu gori na hribu, kjer močno piha, ni najbolj modro, saj lahko odleti, še preden to sploh postane.

Naslednji dan na drugem hribu srečaš fanta v super hitrem športnem avtu in se spomniš, kako si tudi sam nekoč na otok prišel v hudo živahnem avtu in se ti je zdelo, da je svet tvoj, ko si po ozkih cestah vozil precej hitreje, kot si znal.

»Vesel sem, da sem vas spoznal,« je rekel Južnoafričan.

»Vesel sem, da sem vas spoznal,« je rekel mladenič.

»Vesel sem, da sem te spoznal,« sem rekel Južnoafričanu.

»Vesel sem, da sem te spoznal,« sem rekel mladeniču.

Vse je bilo preprosto.

Obema sem povedal isto.

Da sem bil na tem otoku narejen, kot mi je povedala mati. In da sem nekoč na tem istem otoku, komaj sem se dobro izkrcal, prejel klic, da se je mati poslovila.

Nad mestom, v katerem sem bil zagrešen.

In tako v resnici hodim na otok, kjer sem bil narejen. In kjer sem ostal brez matere.

Morda sem tu ujet v nekem vmesnem času.

Tu se res počutim kot doma.

Ljudem je težko razložiti, da hodiš na dopust tja, kjer si doma. Kjer je nekdo nekoč davno že vse uredil po tvojem okusu.