Kolumna Primoža Kališnika: Goblinov otok za druge

Vsako leto se po nekem čudnem redu s prijatelji znajdemo na Golem otoku. Najprej se mi je zdelo to čudno, danes pa se mi zdi, da je to en tak dan, ki ga moraš imeti v letu, da se malo spustiš na zemljo.

Otok je bil zapor, taborišče za politične zapornike, za ljudi, ki v nekdanji Jugoslaviji niso mislili tako, kot je oblast menila, da bi morali. Otok je kup kamenja s sem ter tja kakšno zaplato trave in kakšnim drevesom, ki je tja zašlo po čisti sreči. Morje ob obali celine in bližnjih otokov je nevarno. Med letoma 1949 in 1956 je skozi Goli otok šlo približno 16.000 političnih zapornikov. Arhivski podatki govorijo o najmanj 413 mrtvih, nekatere raziskave pa ocenjujejo, da jih je bilo med 400 in 600. Višjih številk zgodovinarjem za zdaj ni uspelo dokazati.

Če številke poenostavimo: približno vsak trideseti se od tam ni vrnil živ. Ko hodiš po otoku – kot rečeno, to se mi zgodi vsako leto – in če je to na vroč dan, ti postane jasno, koliko so veljale človekove pravice tistega časa na Balkanu. In ne prav daleč od nas. Do tja, od koder smo pred dnevi odpluli na otok, smo se pripeljali s kolesi, čez prvinski Gorski kotar in po planjavah ter kakšnem grebenu divjega Velebita, kot ga ne poznamo.

Narava je čudovita. In potem pod večer zagledaš tisti nesrečni otok, ne prav daleč od obale, in zelo daleč od tega, da bi razumel, kako ljudje kaznujejo isto vrsto primatov. Moški na izletu tam smo morda malo drugačni in nam je malo manj vseeno za druge kot večini pravih dedcev, in to ti tam na otoku ni prav v pomoč. Še dobro, da vemo, da se v življenju vse spreminja in da je vedno kaj, kar je močnejše od nas. Malo so nas čudno gledali, ko smo posedli pod borovce in se pustili poučiti o jedrski energiji. In energiji nasploh.

Morda se komu zdi nenavadno, da na kraju, kjer so ljudem jemali dostojanstvo, sediš pod borovci in poslušaš predavanje o jedrski energiji. Meni pa se zdi ravno nasprotno. Na mestih, kjer so nekoč slavili smrt, je vredno govoriti o življenju. Življenja ne more nihče zaustaviti, niti smrt. Tudi na Golem otoku je tako. Dobro je le, da veš, da misliti s svojo glavo ni nujno recept za dolgo življenje, je pa zagotovo za večletni dopust v tem delu Jadrana. Kot pri vseh velikih pizdarijah tudi pri tej ni šlo brez Slovencev.

Zgodovina pravi, da ni dokazov, da bi bil Goli otok zamisel samo enega človeka. Po današnjih raziskavah se najpogosteje omenjajo Kardelj, Tito in Ranković. Kdo je imel glavno besedo, naj odločajo arhivi. Dejstvo ostaja preprosto: na otoku je končalo približno 16.000 ljudi. Ali je bila to poslovna priložnost za tri trgovce s smrtjo ali ne, ne vemo. Včasih pa je veljalo, da gliha vkup štriha. In po poti koga zaštiha. Morda bodo končno sodbo nekoč le spisali zgodovinarji, morda omenjeni trije sploh niso carji tega podviga, dejstvo pa je, da je bilo na otoku zapakiranih približno 16.000 ljudi.

Goli otok je več kot petstokrat večji od Blejskega otoka. Velik je približno toliko kot območje od Tivolija čez Rožnik do Koseškega bajerja. Če bi tam naenkrat živelo 8000 ljudi, bi bila gostota približno 1700 prebivalcev na kvadratni kilometer. Ljubljana jih ima okoli 1100–1200. Številke so suhoparne. Toda povedo nekaj pomembnega: na območju, velikem približno kot Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib skupaj, je umrlo med 400 in 600 ljudi.

Tako se zgodi, kadar oblast postane pomembnejša od človeka. Takrat se vedno najdejo fanatiki, diktatorji in samooklicani rešitelji. Tudi v naših krajih jih nikoli ni manjkalo. Zgodovina se ne ponavlja, ponavljajo se človeške reakcije na podobne okoliščine. Kot bi rekel Mark Twain: »Zgodovina se ne ponavlja, vendar se pogosto rima.« Zato bi se mi, navadni ljudje, morali bati, kadar na oblast pridejo fanatiki, psihopati, diktatorji ali Sončni kralji.

V Sloveniji je tako že desetletja. Če nas opazuje kdo iz vesolja, je verjetno prišel do spoznanja, da nam to očitno zelo paše ali pa smo se vsaj navadili in sploh ne znamo razmišljati s svojo glavo. Ali pa je prenaporno. Kdo bi vedel. Ampak vse oblasti pridejo k nam po naši volji. Tako rekoč bi lahko rekli: za nas, po naši volji. Po svobodni volji, da izbereš ali enega ali drugega.

Ljudje, ki so nekoč razmišljali s svojo glavo, so imeli nekaj smole pri potovanju na jadranski otok: na otok niso odšli po svobodni volji. Šli so, ker so razmišljali s svojo glavo in ker takrat ni bilo volitev. Pa še vedno nekateri pravijo, da volitve niso poštene. Da je bilo nekoč bolj prav. Morda. A ljudje, ki so jih pošiljali na Goli otok, niso mogli na volitvah zamenjati nikogar. Imam pa občutek, da podobno misli tudi marsikdo na drugi strani. Le da njim svojega Golega otoka še ni uspelo zgraditi.

Torej, kakor koli si že mislimo o volitvah – volitve so dobre. So daleč od popolnosti. So pa verjetno najmanj slab način, ki smo ga doslej izumili. Goli otok – otok, ki ostane gol tudi takrat, ko ga poskušamo obleči v razlage. Tudi z umetno inteligenco.

Drugo leto verjetno spet – da ne pozabim misliti s svojo glavo. In da skušam komu razložiti, kaj se zgodi z otokom, če ga imajo v najemu fanatiki, diktatorji in samooklicani rešitelji. A ja, pozabil, pa kakšen narcis ali Sončni kralj. Pa kakšen Goblin v ozadju. Ti imajo otoke še vedno radi. Seveda za druge.