Kolumna Primoža Kališnika: Izganjanje hudiča kot šolski predmet

V Sloveniji imamo vse pogoje, da posnamemo nadaljevanko Izganjalec hudiča, z otroki in mladostniki v glavnih vlogah.

Izganjanje hudiča sicer poznamo iz grozljivk in seveda iz cerkvenih knjig, kjer Cerkev priznava možnost demonske obsedenosti.

Ampak ko to stvar pogledajo resni znanstveniki, nad izganjanjem hudiča niso tako navdušeni. Kar se tiče eksorcizma, se strokovnjaki bolj ozirajo na nevrološke in psihološke vzroke – torej disociativne motnje, epilepsijo, shizofrenijo in vse tiste stvari, ki jih v Katoliški cerkvi ne vidiš vsak dan.

Sodobna znanost ne potrjuje nobenih nadnaravnih razlag; eksorcizem pa obravnava kot psihološki in družbeni pojav, ki je bolj povezan z vero, kulturo in, seveda, s posameznikovim prepričanjem.

Zdaj pa, ko se je pri nas nenadoma in na silo razjasnilo, kako smo iskreno zajebali odnos otrok do šole in kako slabo kaže za njihovo prihodnost, bodo otroci in najstniki začeli resno paničariti, ker jim bodo v šoli vzeli telefone; ja, se bo treba pripraviti na prav poseben eksorcizem ... Ker bo treba spet v šolo, kot ta je.

Permisivna vzgoja je propadla; če pogledate vse mlajše od 50 let v našem parlamentu, ne rabiš nobenega dodatnega pojasnila. Zgodilo se je po poti, ko smo kopirali Zahod in še posebno vikinška plemena.

Kako je že bilo v Skandinaviji? Ah, tam so dolgo zagovarjali permisivno vzgojo, kjer so bile vse meje odprte, potem pa se je pokazalo, da so otroci postali bitja brez meja. Težave z disciplino, povečana anksioznost, nobene socialne veščine in seveda – najbolj pomembno – otroci niso imeli pojma, kako se prilagoditi na resnične družbene zakone.

V prevodu. Da na planetu niso sami, bolje, da planet ni tu zaradi njih.

Starši so hoteli biti prijatelji svojim otrokom, učitelji pa so v šolah postali bolj vzgojni pomočniki kot resna avtoriteta.

Pri nas smo ta model tako dobro posnemali, da so otroci začeli nadlegovati učitelje, celo zafrkavajo jih, vsekakor pa se delajo norca iz njih. Ko se šola temu zoperstavi, sledijo pritožbe na vse mogoče naslove, in ja, potem, če ne bo po njihovem, bodo starši še tožili.

Saj bi napisal, da je to tako, ko imajo kreteni otroke, ampak je v resnici bolj preprosto. Ko imajo otroci otroke? Ne, ko imajo otroke tisti, ki se jim na lestvici tega, kaj je prav in kaj ne, pokažejo tri točke od desetih.

Kaj pa zdaj? Bi bila »trda roka« boljša? Čeprav nekateri pravijo, da bi bilo treba poseči v tole sranje s trdo roko, bi rekel, da bi bilo treba okoli kepe krepko udariti starše, ne pa otrok. Ti so le kopija staršev. Kopija, ki jo je treba ne za vsak slučaj, ampak za vsako ceno rešiti.

Otrok se namreč ne tepe, razen po potrebi. Te pa naj se pojavijo tako redko, kot se je doslej pamet v slovenski politiki. Druga težava je, da starši večinoma sploh ne vedo, kdaj bi bilo potomcu dobro podaljšati ušesa.

Če matere, ki same vzgajajo otroke, še razumem, pa očetov, ki so tovrstni pusiji, ne. Pri nas so moški preveč babe. Ne ženske, te so carice, babe!

Rešitev? Ne, bum bum okoli ušes to seveda ni. Strokovnjaki pravijo, ne, ne trde roke, raje razumevanje in jasna pravila, ki vključujejo toplino, kot pa grožnje in ustrahovanje!

Starši naj doma postavijo pravila, šole pa okrepijo strukturo – vsak naj se zaveda svoje dolžnosti.

Zdaj pa še telefonija – vsa ta tehnologija je samo še poslabšala zadeve. In je že tako, da starši niso samo preobremenjeni s svojimi telefoni, ampak kar otrokom ponudijo mobilce, da bodo ti mirni.

Kjer ni jasnih meja, se zmanjšata potrpežljivost in samokontrola, otroci pa pozabijo, kako se pogovarjati v živo, ker so vedno za ekranom. Kljub temu telefoni sami po sebi niso problem – treba je postaviti pravila in omejitve.

Starši se morajo z otroki pogovarjati iz oči v oči, ne pa samo prek tipkovnice, kot se z večino drugih zemljanov.

Da ne bo tako, kot kadar hoče starš v piceriji otroku na silo vzeti telefon, pa tvega, da bo telefon v napadu besnila končal v kozarcu pijače.

Včasih so takim otrokom rekli, da jih je »obsedlo«. Zdaj vemo, da hudiči niso v otrocih, pač pa v telefonih.

Cerkev sicer uradno priznava, da obstaja možnost demonske obsedenosti – v redkih primerih, a zelo redkih. In veste kaj, Vatikan poudarja, da »hudobni duhovi« niso preveč pogosti.

Čudno, ampak včasih se tudi zdi, da so pravi demoni tisti, ki vzamejo otrokom telefone in jih natančno pregledajo – potem pa, ko ugotovijo, da sploh ne poznajo svojih otrok in da počnejo stvari, o katerih se staršem ne sanja, potem pa je doma cel hudič.

Zdi se, da se hudič naseli v domove in je tam potem vse narobe. Ker otroku ni znano razložiti, zakaj se telefona ne sme imeti.

Zakaj že ne? Starši bi morali malo nagniti glave, da jim možgani padejo na kup in pride do samovžiga, torej, da začnemo misliti, kako zadevo rešiti, ne pa je le gasiti.

Kljub tem »izganjalcem hudiča« v življenju vse še vedno deluje, ko otrokom daš pravo mejo, pa še vedno ne pozabiš na malo humorja – saj konec koncev, življenje ni tako grozljivo kot preživeti cel dan brez interneta. Seveda, ko otroku razložiš, da okno in zaslon nista pogled v svet.

In sem optimist. Dobro je, da so otroci sami po sebi dobri. In da imamo pri nas veliko boljše šole kot domačo vzgojo. Samo povem, namesto kakšnega ministra.

Demokracija sama po sebi ne vodi nujno v anarhijo, kot je to pri nas med odraslimi.

V pravih demokracijah vedo, da nestabilnost nastane, ko demokratični sistemi nimajo trdnih institucij, odgovornosti ali socialne povezanosti. Ključno ni omejevanje demokracije, temveč krepitev njenih temeljev – preglednost, državljanska udeležba in nadzor nad močjo.

To je tudi to, da vemo, kaj naši otroci počnejo, da hodijo v šolo, kot šola zanje je, in da vedo, kaj je prav in kaj ne.

Demokracija je morda najhujša oblika vlade, razen vseh drugih.

Verjemite, da jih nočemo spoznati.

Naša nova oblast trenutno hodi v osnovne in srednje šole. In tam ni dobro.