Kolumna Primoža Kališnika: Izganjanje hudiča v Sloveniji? Ne bo šlo!

Avstralija je povsem sekularna država. Ne v smislu, da bi tam delali sekance na cirkularju (krožni žagi), kot bi se komu morda zazdelo po zvoku besede, ampak v zelo preprostem, ustavnem smislu: država nima državne vere, cerkev in oblast pa naj bi bili ločeni.

Sekularna država torej pomeni, da vera nima uradne vloge pri vladanju. Nasprotje so nesekularne države, kjer ima religija neposreden vpliv na zakone ali oblast – bodisi prek državne vere bodisi prek verskega prava.

Takih primerov po svetu ne manjka.

Ko sem po spletu našel razpredelnico sekularnih in nesekularnih držav in se je med sekularnimi pojavila tudi Slovenija, sem za trenutek podvomil o realnosti. Saj vendar že tedne poslušamo, kako je zadnji referendum »sesula Cerkev«. A referendum lahko sesuje le nekdo, ki ima realen političen vpliv.

Če že ne v vladi, pa vsaj kot opozicija, a ne …

In tu se začne zmeda.

Nič ne zastopim. V bistvu bi moralo iti za boj med dvojimi nevladniki: na eni strani Cerkev, ki ne sme biti v vladi, čeprav bi si morda tega želela, in je torej nevladnik, na drugi strani pa nevladniki, ki so ponosni, da niso del sistema, in so predobri za katero koli vlado, a se jim hkrati zdi, da bi vseeno morali vladati, ker imajo pač prav.

Včasih je bila na voljo knjižica Fuk je Kranjcem v kratek čas, pesmi iz Antologije slovenske pornografske poezije.

Danes je ponatis po moje nemogoč. Bolj bi šla v cvet Špetir je Kranjcem v kratek čas.

Morda bi bilo knjigi najbolje združiti po principu tête-bêche – z dvema naslovnicama, ki se bere z obeh strani. Ko se besedili srečata na sredini, je eno besedilo obrnjeno na glavo glede na drugo.

Tête-bêche je v resnici odličen slovenski izraz za prepir. Tudi v knjigi. Ko se srečata na sredini in hkrati na koncu obeh zgodb dva Kranjca različnih prepričanj, ima eden čevlje tam, kjer ima drugi glavo, in obratno. Jasno, da nastane pizdarija.

Ni druge kot brca v glavo, kar pa je že tako ali tako pri nas kar priljubljena disciplina. In obe strani vedno zadeneta, kar je res dobro, tudi če istočasno malo boli.

Vse to pišem zato, da bi povedal nekaj zelo preprostega: Avstralija je res sekularna država. Država in cerkev tam nista v žlahti – ne v dobrem in ne v slabem. A kljub temu se Avstralci igrajo s hudičem. Na neki način dokazujejo, da jim je vera bližje, kot piše v ustavi.

Uradno so priznali obstoj hudiča in uvedli nov eksorcizem. Izganjanje hudiča.

FOTO: Lightfieldstudios/getty images

Kaj se je zgodilo? Avstralija je kot prva država na svetu sprejela zakon, ki otrokom in mladostnikom, mlajšim od 16 let, prepoveduje uporabo večine družbenih omrežij.

Menim, da je to eksorcizem, kakršnega civilizacija še ni videla – izganjanje hudiča iz otrok.

In videti je, da so se tega lotili resno in pošteno. Kar je zanimivo za državo, ki je nastala iz preseljenih kaznjencev. Pri nas, kjer smo vsi pošteni, je kaj takega nemogoče. Čeprav vsi vemo, kako hudo je z otroki, ki ne živijo več tu, ampak v telefonih, si tega ne bi upal storiti nihče.

Če bi oblast posegla, bi jo pravi nevladniki obtožili kršenja otrokovih pravic. Rezervni nevladniki, torej Cerkev, bi rekli, da se v to ne bodo mešali, ker je to dolžnost staršev. Če pa bi rekli kaj preveč, bi jim očitali, da se spet vtikajo v vzgojo tudi »normalnih« otrok.

Potomci kriminalcev so torej znali narediti, kot je treba. Mi, izvorno pošteni, ki smo postali kriminalci šele po osamosvojitvi, tega ne zmoremo.

Ne zato, ker ne bi bilo prav, ampak zato, ker se starši preveč bojijo svojih otrok. Bojijo se najstrašnejšega nadaljevanja grozljivke Izganjanje hudiča.

Z razlogom. Ko enkrat stvari zajebeš do konca, in to pri otrocih in najstnikih, gre za življenje.

Živih, zdravih, mladih.

In če bi se pri nas slučajno oboji, levi in desni, lotili izganjanja, bi se ga vsak s svoje strani. Na sredini bi hudiča že imeli v primežu, a bi jim ušel, ker bi se izganjalci med seboj stepli.

In kot bi rekli res stari: vse nas bo hudič vzel. Razen prodajalcev telefonov, mobilnih operaterjev in tistih, ki so jim otroci, mlajši od šestnajst let, zgolj tržna niša.