Kolumna Primoža Kališnika: Kako pakira domoljub

Odhod na morje, tisto, ki je od Alp oddaljeno več kot 500 kilometrov, je bil zame vedno eno bolj stresnih početij. Od nekdaj. Zakaj? Ker imam morje rad, pripravljanje na pot pa mi je bilo od nekdaj čisti stres. Seveda so bila vsa živčna odpravljanja povezana s prevozom z avtom, velikokrat pa tudi z vprašanjem, ali imam zagotovo dovolj denarja, da grem lahko na dopust tja, kjer je bilo zame malo predrago. Ampak če drugo izpustim, mi je bilo največja muka pakiranje prtljage v avto.

Nekoč davno smo šli s komaj dobro shojeno hčero skozi Bosno na Pelješac, kar je pomenilo celo noč vožnje. Majhen avto, otrok zadaj spi med torbami in opremo za kampiranje, na strehi pa bicikel. Jasno, saj je bilo to takrat, ko sem prvič sedel na gorsko kolo. Menda leta 1988? Naj povem, da takrat še nisem imel šoferskega izpita. To je prav posebna zgodba, ki pa me ni toliko motila, da ne bi odpeljal iz Ljubljane na Hrvaško. Bili so drugi časi. Do izpita mi ni uspelo priti, policajem pa ne do mojih podatkov, tako da smo v bistvu kar dobro sodelovali.

Pakiranje me je takrat morilo že dva ali tri dni pred odhodom. Verjetno je to nekaj v povezavi s podzavestjo. Kot če se pri kravlu nikakor ne moreš naučiti pravilnega dihanja. Večina nas ima pri kravlu težave z dihanjem predvsem zato, ker nas je podzavestno strah vode in občutka, da nam bo zmanjkalo zraka. Okej, zase sem to vzel kot najbolj primeren odgovor. Ampak zakaj ta zmeda s pakiranjem?

Ko možgani začnejo iskati vse mogoče nevarnosti in želijo imeti popoln nadzor, se namesto samozavesti pojavijo dvomi in pretirano preverjanje. Več ko preverjam in razmišljam, manj zaupam sebi. Potem pa se mi v glavo naseli občutek, da nevarnost res obstaja. A je to? Kaj pa vem. Mogoče sem samo preveč rad doma in preveč navezan na svoj kraj, domovino, najbližje. Recimo, da je res, da sem imel z dobrohotnostjo avtov v življenju malo manj sreče, kot bi si želel. Ampak avto, ki vsak dan brez težav prevozi sto kilometrov, bo verjetno zmogel tudi petkrat toliko. Sploh če voziš bolj počasi. In to v času, ko si zaradi tehnologije ves čas povezan s komer koli.

Da bi mi avto crknil? Ko veš, kaj vse vozi po naših cestah, pa sploh ne bi smelo. Ob tem pa si za volanom miren. Se pa spomniš, kakšni so bili soponavljalci, ko si moral še enkrat delati vozniški izpit, ki si ga izgubil, potem ko si ga končno naredil. V tisti učilnici, kjer smo še enkrat pisali teorijo, smo bili, kot se počutijo domačini na Lampedusi. Edini sem govoril domači jezik, brati v slovenščini pa jih je znala morda četrtina.

Pa res ne vem, kaj je s tem pakiranjem. Potem pa mi ni težko v enem kosu odpeljati tisoč kilometrov in sem povsem miren. Mislim, nisem zaspan. Če sem, grem pa za kraj in odpikam svojih pet minut. In če pomislim, kje vse sem lazil sam z biciklom. Tisoče kilometrov od doma, v temi, po kolovozu. Na eni strani hrib, na drugi globok prepad in reka spodaj. Jaz pa daleč za skupino, ki je že skoraj spala v berberski vasi, za katero sploh nisem vedel, kje je. Ko sem prišel tja, so bile v vasi tri žarnice in sredi noči nisem imel pojma, pri katerih vratih naj potrkam. Pa se je vse izšlo.

Po vseh teh letih sem prišel do zanimive ugotovitve. Nikoli me ni bilo zares strah morja. Niti ceste. Tudi avta ne. Policajev pa sploh ne. Od prometnih jih še nikoli nisem fasal, od kakšnih drugih pa že. Mučil me je tisti drobni košček življenja, ko človek ugotovi, da je sicer jebiveter, v resnici pa en navaden kontrolfrik. Ki stvari preprosto ne more spraviti pod nadzor. Zato preverja olje, odpira prtljažnik, še enkrat prešteje torbe in še enkrat pogleda, ali ima res vse.

Mater, kot da bi se življenje dalo urediti z dobro zloženim prtljažnikom, stotimi spusti po stopnicah do avta ali petimi obiski potovalnega korita, v katerem boš spal. Dejstvo je, da grem težko od doma. Čeprav neskončno uživam v dovolj prvinski naravi, tudi z avionom daleč od doma. In se imam tam dobro. Ampak od doma grem težko. Ker imam, kot se reče, rad svoj prostor, teraso, vrt, vas, prvo mestece, Ljubljano in domovino.

Zdaj bom verjetno zgodbo malo zamočil in bo kdo čudno pogledal. Češ, če imaš tako rad domovino, zakaj si se po njej vozil brez izpita, potem so ti ga vzeli, pa si se spet vozil brez njega? Skratka, nisi živel ravno po zakonih. Niti po osnovnih. Kaj naj rečem. A veste, tisti občutek, ko greste od doma in za seboj povlečete sidro, s katerim ste priklenjeni na domovino in na vse, ki so vam blizu? Potem ga vlečete za sabo na morje in se skoraj utopite, ker se kopate z njim. Ko pa se vrnete domov, ga z največjim veseljem spet zataknete pod svoj prag. V bistvu je moja edina težava pred odhodom na dopust to, da sem prevelik domoljub. Doma je vse dobro, tudi če ni povsem.