Kolumna Primoža Kališnika: Kako si kamen namazati na kruh

Ko si enkrat že malo bolj »useden«, se pravi kakovostno rabljen, po prevodu: star, ko nisi več vsak dan prvi v klanec, ti začne med možganskimi vijugami malce bolj resno tiktakati. Stvari, ki so se ti zdele kot samoumevna flaša pira v hladilniku, se izkažejo za čisto navadne iluzije. Ena redkih stvari, ki so res samoumevne – je tako rekoč naravni zakon –, pa je človeška neumnost.

Žal, dragi moji, to ugotoviš šele pozno. Po dolgih letih debatiranja z ljudmi, katerih lobanja je tako trd material, da bi z žlico lažje kamen namazal na kruh, kot da bi jim vcepil eno preprosto misel.

To pač tako je.

Einstein, baje, je to lepo povzel. Čeprav ni čisto jasno, ali je to dejansko rekel ali ne, vseeno zveni dovolj einsteinovsko, da mu lahko damo pravico do avtorske pravice:

»Dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost; pri vesolju pa nisem povsem prepričan.«

Tu mu človek ne more oporekati. To je tisti tip resnice, ki te ne pusti spati ob treh zjutraj. Humor, ja, ampak tak, ki ti da klofuto in potem še evangelij v roke.

In, evo – res je, do roba vesolja bomo verjetno prilezli hitreje kot pa razvozlali, kje točno v človeški evoluciji je nastal virus neumnosti. Ker to, kar mi furamo že milijone let ..., ni samo preživetje vrste. To je upgrade. Neumnost se širi kot nekakšna evolucijska poslastica.

Tudi Sveto pismo, da ne bo kdo rekel, da govorimo samo znanstveno, ima kar nekaj krepkih misli o neumnosti. V Pregovorih, Psalmih, celo v Jezusovih govorih — kjer se omeni greh, tam blizu tiči tudi neumnost. Ne gre za IQ. Gre za to, da človek noče slišati, noče videti in noče razumeti. Saj veš, tista fora:

»Neumen pravi v srcu: 'Ni Boga.'«

To ni samo teološka opazka. To je klic k pameti.

Zdaj pa še do papeža Frančiška, pokojnega (čeprav je v srcih, vsaj v mojem, še kako živ). Gospod v belem, ki je bil sposoben v dveh stavkih povedati več kot večina diplomiranih govorcev v karieri. Povedal je, da je človeška neumnost neposredno povezana s tem, da ne poslušamo. Ne sebe, ne drugih, ne Boga.

Pa še dodal je, da ta gluhost ni kar tako — vodi v pokvarjenost. In ne tisto malo pokvarjenost, da pozabiš vrniti drobiž, ampak tisto pravo: srčno, sistemsko, totalno.

In, ja, ko je kdo zanikal podnebne spremembe, je rekel naravnost:

»Človek je neumen. Ko nočeš videti, ne vidiš.«

In spet zadene žebelj v čelo, boleče, kot bi nedolžnega pribijali na križ.

Pač imamo doma na planetu kakšnega slovenskega zeta, ki si je glavo najbrž zaščitil s teflonom? Vse se odbije, nič ne ostane. In če se planet zanj res zdi štirioglati, se niti ne čudimo, da se njegove misli ves čas zatikajo za robove realnosti.

Na koncu, kot vedno, ostane grenkosladka resnica, ki bi jo morali brez težav za zdravje pogoltniti tudi sladkorni bolniki. Mislim, ta misel ni sladka, je pa tako resnična, da bi jo lahko prodajali kot sladico:

»Ni samoumevno, da so tisti na vrhu tudi najbolj pametni.«

In še manj, da bi znali poslušati.

Ampak če že ne poslušajo oni, poslušaj ti. Če ne zaradi modrosti, pa zaradi duševnega zdravja.

Potem pa gremo lahko dalje – tam, kjer se neumnost sreča z duhovnostjo, včasih z vlado, včasih pa kar z nami samimi, ko ob treh zjutraj goltamo čips in skrolamo po novicah, ki jim nočemo verjeti.

Zato človek lahko postane vernik.

Ne zato, ker bi si znal razložiti čudeže. Ampak ker potrebuje nekaj, kar presega suho realnost, v kateri moraš vsak dan znova razlagati osnovne stvari ljudem, ki bi jim bilo težje razložiti gravitacijo, kot pa naučiti hobotnico vozit bicikel. Skuhano, jasno.

In ker včasih — roko na srce — čisto resno začneš verjeti, da se je človeška neumnost odločila mutirati. Ne v bolezen. V sistem. V uradno verzijo realnosti.

A potem pride Sveto pismo in reče:

»Mir s teboj.«

Ampak kako, brat, naj bo mir, ko imaš za prekomorskega soseda in zeta človeka, ki v metafori misli, da je svet ploščat, za ministra pa nekoga, ki misli, da je sočutje šibkost?

Zato pride Jezus s parabolo. Ne, da bi povedal – ampak da bi človek sam pogruntal. In ravno tu se zatakne. Ker neumen človek misli, da je parabola nova modna znamka čevljev.

In tu se pojavi veličina papeža Frančiška. Ker on ni govoril, da smo vsi grešni. On je rekel:

»Smo gluhi.«

In ta gluhost ni telesna. To je tista tiha odpoved duše, ko nehaš poslušati, ker nočeš slišati.

In to nas požre.

Požre odnose, požre planet, požre ljudi, ki bi lahko nekaj spremenili, če jih ne bi zasula masa »modrosti«, ki je zrasla na kompostu egoizma, pohlepa in socialnih omrežij.

Pa ti rečejo:

»Ja, ampak vsak ima pravico do svojega mnenja.«

Ja. Seveda. Ampak ni vsako mnenje pravica do realnosti. Če rečeš, da je voda suha, to še ne pomeni, da si filozof. Samo zelo zelo daleč si od pipe.

In spet se znajdemo tam, kjer nas je pustil Einstein: v sobi brez oken, kjer je edina svetloba tista, ki si jo sam prižgeš. In ta luč, brat moj, je modrost. Ki je, roko na srce, danes bolj dragocena kot elektrika.

Zato, ko ti kdo reče:

»Odpri luč,« odpri omaro in stori to. Po uporabi jo seveda spet zapri nazaj v omaro.

Ker, a ne, na modrost je treba zelo paziti in jo hraniti na varnem. Če pride med neumne, je konec z nami.

Na koncu pa še sporočilo slovenskemu zetu in njegovim bankirjem: Neumnost je globalna valuta. Zmagal boš! Tudi v energetiki – večen je plamen človeške neumnosti.