Kolumna Primoža Kališnika: Kdor ne misli, ne greši

Včasih bi človek sicer rad kaj premišljeval, a ne prideš preveč daleč. Ni vsak za vse in tudi sam čutiš, da s tuhtanjem prav daleč ne prideš.

Prideš pa do slabe volje, zamorjenosti in, kdor je res vztrajen, celo do depre.

Depra je postaja tam precej pri koncu tistega, kar si ljudje želimo od postaj. Ker na koncu je potem le še konec.

Čeprav veliko ljudi to dobro skriva, vseeno premišljujejo. To ni isto, kot če začneš misliti. Če samo začneš misliti, to ni nekaj, kar bo nujno postala tvoja pot. Mogoče bo bližnjica do kakšnega dejanja, a sploh ni nujno, da se bo na koncu izkazalo, da si do odgovora prišel veliko hitreje, kot bi sicer.

Bližnjice so stezice za one, ki se jim ne da razmišljati na normalen način. Se pravi po poti.

Itak je pri ljudeh, ki radi razmišljajo, ta proces zastavljen, da ne rečem narobe, pač pa naivno. Razmišljajo, ker mislijo, da bodo stvari tako postale boljše.

Potem se zgodi, da stvari ne postanejo nič boljše, le jasno ti postane, zakaj so se zgodile.

In ko začneš razmišljati o tem, postane res zajebano, ker ima vsaka pot pač veliko stranskih priključkov, in če se ustaviš pri večini teh, je vsak priključek lahko nov problem, ne pa rešitev.

Zato pametni ljudje ne razmišljajo. Oni le mislijo, saj vedo, da je to povsem dovolj, ker se bodo v nasprotnem primeru, če bodo začeli razmišljati, hočeš nočeš, začeli obnašati neumno.

Ena za možgane najbolj nenevarnih metod je zgolj opazovanje. Gledaš in si ob tem ne misliš nič.

Ker če nič ne misliš, ti zadev ni treba komentirati, in če ne komentiraš, ne dobiš sovražnikov.

No, saj tudi prijateljev ne, ampak prijatelji so vsaj teoretično manj nevarni od sovražnikov. Poudarjam: teoretično.

Včasih namreč vidiš, da tvoj prijatelj ni nič drugega kot tvoj sovražnik, samo tega nisi videl. Ker nisi niti nič mislil niti nič razmišljal.

Ampak da ne bluzim. In odbluzim predaleč. To se človeku, ki misli, da mora razmišljati, v resnici rado zgodi. Pa bi mu morali to z zakonom prepovedati.

Če prijatelje gledaš, lahko opaziš, ko jih nekega dne ni več. Preprosto kar izginejo.

Kakšen tu tudi umre in potem te zelo znervira, ker ga ne vidiš več.

Skratka, človeka ne vidiš več.

Če si imel človeka rad, obstaja resna nevarnost, da začneš misliti nanj, razmišljati, kakšen je bil in zakaj ga ni več.

Ko prijateljev ni več, ugotoviš, da si nikoli nisi mislil, da bi moral kdaj o njih celo razmišljati.

Seveda se ti potem utrne – ne rečem, da prideš do tega po razmisleku –, da bi se moral v času, ko so bili še tu, z njimi več pogovarjati.

Prijatelji se pogovarjajo zato, da jim ni treba predolgo misliti. Če začnejo razmišljati, lahko skupaj postanejo žalostni. Če pa se pogovarjajo, postanejo žalostni skupaj, kar je precej bolj znosno.

Prijatelji se pogovarjajo zato, ker je molk v dvoje že skoraj razmišljanje, ne da bi se bilo treba za to kaj dosti potruditi.

Dober prijatelj je nekdo, ki ti pomaga zajeziti misli, preden postanejo razmišljanje.