Kolumna Primoža Kališnika: Popravljena verzija baterijske reje

Zadnjič sem se tako skregal s samim seboj, da je vse letelo na vse strani.

Bilo je tako zares, da sem skoraj samega sebe prijavil zaradi nasilja nad samim seboj.

Nasilje v ožji, najožji družini.

No, pa se je pomirilo in zdaj spet govorim s samim seboj. Ali pa govoriva.

V človeku je itak vedno svetloba in je itak vedno tudi tema.

Od tu naprej je vsakdo sam svoj alkimist in zadeve zmeša tako, kot je zanj najbolj prav.

Zato reči komu, da je zmešan, ni prav – ker ne ustreza resnici.

Pravilno je reklo, da ni prav zmešan.

Ker, kot pravi moj osebni zdravnik – malo nori smo vsi.

Sam sem premalo, da bi bil v vladi, in ta vlak sem zamudil.

Ampak se lahko izgovarjam, da si sam izbiram družbo, kar je res, čeprav žal ne ustreza povsem resnici, ampak s tem lahko brez težav živim.

Ni idealno, ampak, a ne, vseeno je najbolj važno, če je v vedru več svetle kot temne barve, in da te ne spremlja žlehtnoba do groba – tako kot te pijača.

Je pa nenavadno, da od žlehtnobe ni še nikogar pobralo, od pijače pa že marsikoga.

To tako v življenju je.

Edina logika življenja je, da je zelo nelogično – seveda samo v primeru, da je tvoja bela barva precej močnejša od črne.

Če prevladuje črna, pa logike itak ne potrebuješ, saj je tvoje gorivo žlehtnoba, zanjo pa smo ugotovili, da je glede dolgoživosti veliko bolj zdrava kot pijača.

Ob tem ne smemo mimo dejstva, da ima težave s pijačo veliko več ljudi, ki imajo sicer v svojem vedru veliko več bele kot črne barve.

Torej, ljudje, ki prisegajo na logiko in svetle barve, se prepustijo povsem nelogični odločitvi, da bodo pustili, da jih pokoplje alkohol.

O boju med svetlobo in temo se ljudje sprašujejo od nekdaj in ne kot jaz od zjutraj.

Skupna filozofska misel je, da svetloba in tema nista sovražnika, temveč dve plati iste resničnosti.

Tema nas uči, kam usmeriti pogled, svetloba pa razkrije, kar je bilo skrito.

Ko človek sprejme svojo temo, jo s tem že preobrazi v svetlobo – kajti v vsaki senci tli iskra, ki hrepeni po razodetju.

Svetloba ni boj proti temi, temveč njeno razumevanje; ni zmaga z močjo, temveč z resnico.

Ko človek v sebi ohrani iskro dobrote, resnice in upanja, se tema sama razblini kot noč pred jutrom.

V tem je tiha modrost sveta: svetloba v nas ne premaga teme, ker bi bila močnejša – temveč zato, ker je edina, ki razume njen pomen.

Tako pravijo modri.

Mi, ki živimo poskus življenja za telebane, smo po sili razmer bolj praktični.

Želimo si le, da bi svetloba premagala temo.

Za vse ono pametno vmes, kako eno vpliva na drugo, nimamo časa – premalo se nam mudi umreti, da bi se do konca spraševali, katera barva bo zmagala.

Pri nas je tako, da sicer dobro vemo, da svetloba vedno premaga temo, le da tega vedno znova ne verjamemo.

Nekako svetloba ni tista barva, na katero bi stavili brez pomislekov.

Morda pač zato, ker vemo, da je dobrota sirota; sirote pa po navadi odrastejo v ljudi, ki premorejo precej teme, čeprav vse življenje iščejo svetlobo.

Slepi ljudje ne vidijo, mi pa vidimo, a ne razumemo, da je vse odvisno od nas.

Bolj tehnični ljudje med nami porečejo, da zmaga svetlobe ni mogoča brez pomoči – saj tudi luč ponoči ne odžene teme, če nima elektrike.

Tema jo zdrka, čeprav dela sama od sebe.

Bržkone nezaupanje povezujemo z dejstvom, da sta tema in črnina naravna stvar, elektrika in dobrota pa sta nenaravni, umetni – vsaj tako se zdi.

Zaenkrat se zdi od vsega najbolj logično, da ponoči še vedno vozimo s prižganimi lučmi, pa četudi mislimo, da je tema močnejša od njih.

Namesto da bi gradili na misli, da bo luč spodila svetlobo.

No, z lučmi je itak križ.

Potem ko pride dan, še vedno vozimo s prižganimi lučmi, čeprav jih ne potrebujemo.

Verjetno zato, ker sovražnik nikoli ne spi in ni nikoli tako svetlo, da ne bi bila noč še bolj zajebana, kot je. In pride tudi sredi dneva.

Na koncu nam k dobri volji lahko pomaga le tisti romantik, ki misli kot bedak: »Ko ugasne elektrika, se svet ne stemni – le razkrije se, od kod res prihaja svetloba. Ni v kablih, ni v žarnicah, ni v mestu. Je v ljudeh. V toplini pogleda, v mirnem dihu, v roki, ki poišče drugo roko v temi. Svetloba ne potrebuje stikal. Včasih najbolj zasije ravno takrat, ko se vse zdi ugasnjeno.«

In prav zato verjamem bedaku: bela v nas bo vedno premagala črno, ker je njen sijaj narejen iz srca, ne iz elektrike.

Škoda je le, da včasih zmanjka rezervnih delov. Žarnic, po domače.

In potem sediš v temi in ti vsa ljubezen ne pomaga nič, dokler se ne zdani.

Takrat si pa že itak tako skregan s samim seboj, da je prijava družinskega nasilja nad samim seboj samo vprašanje časa.