Kolumna Primoža Kališnika: Še je čas

V zadnjih dneh sem zares užival v dosežkih dveh mladih, ki sta najboljša na svetu, pa jima ničesar ne zavidam.

Samo vesel sem, da sta tako vrhunska.

Kaj bi lahko zavidal Janji Garnbret, če pa imam tako vrtoglavico, da se ob njej še vrtoglavici zavrti. Edina višina, od katere se mi ne zavrti, je ona Vlada Kreslina, verjetno zato, ker je Vlado panonski aboridžin.

Višina zame ni, kar sem občutil kot gimnazijec, ko sva se s sošolcem odpravila plezat v Zeleniške špice v Kamniških Alpah, kar je za alpiniste približno tako, kot bi poklicnemu kolesarju dejal, naj gre na maraton Franja s ponijem.

No, saj kdo od počenih gre, a to le tak, ki ne ve, da je pravi poni majhen konj, kovinski pa na Franji prevozno sredstvo za poblaznele ege. Vaservaga v glavi kaput.

No, skratka, sošolec je bil pripravnik za alpinista, sam sem iz kleti povlekel gojzarje iz druge svetovne vojne, ti so menda pripadali mrtvemu nemškemu vojaku, ki so ga v Kamniku na hitro preobuli, da je šel v nebesa bos. Bili so vsaj štiri številke preveliki, a s tremi pari volnenih nogavic so stvari enostavne, če odmisliš, da si sredi avgusta.

Od plezalne opreme sva imela navadni kladivi in kavbojke in nekaj klubskih prastarih klinov in jebic in dolgo sposojeno špago.

Čelada? Bila je ena stara, nemška, na podstrešju očetovega doma na kmetiji v Godiču, za plezat pa ni bila.

Skratka, spet, s sošolcem sva se zaplezala do onemoglosti in me je potem ponoči spuščal z vrvjo v prazno in nisem verjel, da bom preživel. Prespala sva v hudi nevihti in treskanju v bivak vreči, bilo je mraz ko pes in midva brez opreme, le k sreči dobro pripravljena kot posledica obojestransko neuspešne košarkarske kariere, kar se tiče pravega preboja.

Sošolec in rešitelj je spal; da je munjen, sem vedel, a ne, da je tako, da je v hudem mrazu vso noč deklamiral in se kregal z vsemi profesorji poljanske gimnazije, tega pa ne. Zmešan, jasno. Bilo je še kaj, a je še živ in bom zamolčal. Kakor koli: hvala, Pepe.

Sam sem si omrzline na prstih grel s plamenom sveče, kar je bilo tako uspešno, da so se mi podplati lupili še dolge mesece.

Ko sva se po dveh dneh in na koncu po urah spuščanja čez neko ruševje privlekla v Kamniško Bistrico, sem vedel, da se bom še pol leta ponoči zbujal, in to zaradi strahu.

Višine ne maram. Edina, ki sem jo prenašal, je bila tisti dve leti, ko sem bil stevardesa, le skozi okna letala nisem preveč rad gledal. Je pa to bil lep poklic, z veliko dekleti brez vsakega okusa.

Gore in alpinizem obožujem, a le dopisno. Vem pa, da nas brez tega Slovencev ni, pa če nam je to všeč ali ne. Kdor pravi, da je to brez zveze, ima morda prav, ampak beseda domovina se pri teh izreka drugače in je bržkone, a ne, kot se reče, monetizirana.

Janja Garnbret je zame kot vse tiste noro dobre knjige slovenskih alpinistov, ki bi jih človek moral imeti na svoji knjižni polici. Ali vsaj bedeti zanje, pa magari virtualno.

Zato imam težave, ko mi na cesti iz lulčkovega bemfelna žuga škipetarski diler. Edina gora, o kateri sanja, je, da bi prodal goro kokaina. In da bi kupil še eno ulico v Kranju, od koder je res lep razgled na Karavanke in Kamniške in Julijce.

Tadej Pogačar FOTO: Jean Bizimana/Reuters

Drugi v današnji zgodbi je Tadej Pogačar. Človek s po božje vsajeno genetsko napako. Sam ga ne poznam, kar mi je všeč, saj sem lahko le navijač, poznam pa njegove starše, ki so ena boljših mentalnih dogodivščin v mojem življenju v zadnjih letih. In v nasprotju s svojeglavim mladcem povsem genetsko normalni. In še tako poleg, da dobro vedo, kakšne vrednote naj bi bile v družini in na zaplati planeta tam okoli Komende, če že ne gre širše.

Ne vem, če je vsem prav, da Tadej toliko zmaguje, vem pa, da je prav vzgojen in da se to ni zgodilo pomotoma. Take stvari se gradijo skozi generacije in na koncu ene pride zmnožek, kot je ta. Po moje se iz kar nekaj grobov tam v tistem delu sliši smeh prednikov, ki so nekoč, v času, daljšem, kot je le čas, nekaj naredili prav.

Tudi zato imam težave, ko se po blagovnih centrih pasejo sveže obrite štirioglate glave, ki žal v nasprotju z mojimi neslovenskimi prijatelji, ki so Slovenci, z nami ne delijo naše domovine in tistega, kar je zanjo značilno.

Ob tem sem žalosten, ker neumni Slovenci nismo znali spoštljivo sprejeti ljudi, ki so k nam prišli pred desetletji po debelejši kos kruha.

Krivda je tudi naša in njen kos je večji od uvožene. Nihče ni sam kriv, da se je rodil, kjer se je, in je moral na sever, da je preživel vsaj malo dostojno, kar se tiče materialnih stvari.

Škipetskih filharmonikov žal ne morem razumeti kot del te zgodbe, res pa je tudi, da je njihov uvoz mlajšega datuma. In da so ti ljudje imeli srečo, da so jih lepo sprejeli tisti originalni Slovenci, ki verjamejo v isto belo goro, ki pa ni zasnežen Triglav.

Evo. Toliko o dveh mladih ljudeh, ki sta, verjamem, spravila v melanholijo vse, ki tu živijo stoletja, in razveselila one, ki so tu nekaj desetletij in s katerimi imamo skupno domovino.

Velike besede se uporabljajo za opis tega, kar je domovina. Zame je edina in nimam niti toliko, kot je za nohtom črnega, razumevanja za tiste, ki jo uničujejo s stvarmi, ki ne spadajo vanjo.

Tako kot jo uničujejo aboridžini, ki so jo pokradli do skeleta.

Ampak ne gre za to. Zame je moje spoštovanje do domovine največje takrat, ko vidim, da je dala srečen dom in varno zavetje tistim, ki tega v prejšnjih domovinah niso imeli.

Tudi to je del slovenskega značaja – škoda je le, da aboridžini to tako dobro skrivamo.

Domoljubje, a ne, je vedno le tu in le »zdaj«, ne pozna nacionalnosti, le ljudi, ki sem spadajo, in one, ki si tega v resnici ne želijo.