Kolumna Primoža Kališnika: Vse bo v redu. Samo ne vem, kdaj

V resnici je tako, da lahko človek kot resnico ponuja največjo utvaro. In »Vse bo v redu« to je.

Rečeš, da bi se kdo ob tem počutil bolje ali manj zaskrbljen, a ne, in se ob tem celo dobro počutiš, čeprav si se morda res grdo zlagal. Iz srca, a vseeno.

No, morda se nisi zlagal, morda si si samo izmislil z najboljšimi nameni.

Precej mogoče je, da je to tako.

Pri kom.

A ne ...

No, če je človek po naravi optimist in ima rad vse ljudi, potem je »Vse bo v redu« njegov pristop k življenju, pa čeprav se zdi, da je prav on najslabša reklama za tako lepo misel.

Sam mislim, da je »Vse bo v redu« lahko povsem jasen odnos do življenja. Da verjameš, da se bodo stvari uredile.

Ljudje se do »Vse bo v redu« prebijamo na različne načine: nekateri molijo k Bogu, drugi posvetijo vse življenje kopičenju materialnega, ki bo prišlo zelo prav, ko ne bo vse v redu, tretji se rekreirajo, četrti berejo, peti meditirajo, eni drugi pa si pač samo želijo, da bi bilo tako.

Po moje je to vse v redu, tudi če trenutno ni nič v redu, in četudi se »Vse bo v redu« zdi tako oddaljen projekt kot to, da bi najslavnejši slovenski zet spoznal, da ni edini prebivalec tega planeta.

Kakor zdaj kaže, se pripravlja na to, da bo tako. »Vse bo v redu« je stavek, ki je zanj najčistejša oblika ednine.

Pri normalnih ljudeh je »Vse bo v redu« množina.

V redu je, če je v redu veliko ljudem. In če lahko k temu tudi kaj pripomoreš.

Je pa res v redu, če imaš ljudi rad.

Z leti imajo ljudje, kot vidim, vedno manj radi druge. Morda se ne zavedajo, ampak najbolj v redu se jim zdi, če je v redu le njim, ker potem ni treba več upati na »Vse bo v redu«, ampak je v redu že zdaj.

Mislim, da so zelo pametni. Kaj bi čakal na optimizem pusijev, po njihovo.

Prihodnost, če je ta mogoča že zdaj.

Morda imajo prav.

Z leti imajo ljudje vse manj radi druge ljudi. To ni okvara, to je posledica plačevanja dragega servisiranja življenja skozi lastno zgodovino. Visoki računi človeka vedno razbesnijo.

Ko je na mizi preveč računov, se jim zdi optimizem nakit revežev, ki se kažejo naokoli z nečim lepim, kar pa v resnici nima nobene vrednosti.

No ja, a ne, to tako je v življenju in pravzaprav bi bilo brez te sorte razmišljanja vsem, ki verjamejo v »Morda imajo prav«, veliko težje ostati optimist.

Zadnjič me je nekdo vprašal, zakaj imam rad ljudi in zakaj se tako hitro zapletem v pogovor z neznanci. Kjer koli, v mestu, na vasi, v domovini ali v tujini.

Bog pomagaj, kako mi gre tako vprašanje do živega. Morda potrebujem mrtvo, kdo ve ...

Sem šel pogledat, kaj o neznancih pravi Sveto pismo.

In tam piše, naj jih človek sprejme, ker so nekateri tako, ne da bi vedeli, pogostili angele.

No, krasno.

Jaz sem doslej večinoma naletel na ljudi.

Ampak nikoli ne veš.

Tudi Jezus se je očitno rad zapletal v pogovore z neznanci.

Po moje je bil Jezus prvi psiholog.

Ne zato, ker bi študiral psihologijo. Ker je poslušal. In ker se je pogovarjal z ljudmi, s katerimi se spodobni ljudje njegovega časa niso kaj dosti pogovarjali.

Z neznanci. Z grešniki. Z bolnimi. Z ljudmi na robu.

Morda je vedel nekaj, za kar smo mi potrebovali precej dlje, da smo ugotovili: neznancu včasih poveš več kot človeku, ki te pozna vse življenje.

Ker te neznanec še nima za nič.

Niti za dobrega niti za slabega.

Samo posluša.

In mogoče jim Jezus niti ni govoril: »Vse bo v redu.«

Ker ni bilo.

Ljudje so zbolevali. Trpeli. Umirali.

Tudi on.

Pa se zgodba, vsaj po Svetem pismu, tam ni končala.

Morda jim je zato govoril nekaj precej težjega: Tudi če ne bo vse v redu, nisi sam.

In, a ne, mogoče je prav zato na koncu vse v redu.

»Vse bo v redu.« Itak. Samo ne vem, kdaj.

Bo pa za vse.