Komedija ni pobeg, temveč odgovornost

Ko se 6. februarja prižgejo luči v SiTi Teatru BTC, bo na oder stopila Alenka Tetičkovič, osrednja zvezda romantične komedije Iščem moža. Ne, ne išče ga v resnici, v gledališču gledalce pripravi na smeh, toplino in subtilno refleksijo o življenju. Ko sonca primanjkuje, srca pa še vedno delajo s polno paro, predstava ponuja prav to: smeh, romanco in malo zdravega kaosa. Ob njej bosta Rok Kunaver in Aleksandar Rajaković, vsi trije združujejo izkušnje, ki segajo od zlatega obdobja slovenske televizije do zahtevnih gledaliških odrov. Avtor Miro Gavran, mojster moško-ženskih odnosov, s svojim besedilom razkriva šibkosti in hrepenenja, ki jih pozna vsak od nas, in to na način, ki združuje humor in čustveno resnost. Režija Nenne Harlekina ter produkcija Zavoda za kulturne dejavnosti Smejmo se zagotavljata, da bo predstava vsakič sveža, iskriva in prepoznavna, prve ponovitve čakajo v Škofji Loki, Cerkljah, Ljubljani, Tržiču in Mariboru. Ko se srečava, Alenka po prijateljskem pozdravu razkrije, kako se je prvič srečala s predstavo: »Naslov me je že na začetku pritegnil, saj sem tekst dobila od prijateljice, igralke Irene Prosen. Pred leti so predstavo igrali v Španskih borcih. Zdi se mi zelo dobro napisana komedija, ki govori o tem, kar pravi naslov.«

Ganljiva človeška naivnost

Alenka je igralka, ki neprestano raziskuje meje človeškega in gledališkega izraza. Njena junakinja v tej predstavi ljubezen išče s pomočjo tarota in spletnega oglasa – dveh sodobnih orodij upanja, ki danes pogosto nadomeščata tišino in poslušanje samega sebe. Prav zato se pogovor naravno dotakne vprašanja, kaj je v tem iskanju bolj ganljivo: vera v usodo ali v algoritme? »Ganljiva se mi zdi človeška naivnost, kako najti ljubezen s pomočjo različnih sugestij, ki jih je v današnjem času na voljo mnogo in preveč, namesto da bi se zazrli v svoje srce.«

Danica Lovenjak in Alenka Tetitkovič FOTO: Voranc Vogel

Čeprav je komedija polna situacijskega humorja, v njenih besedah hitro zazveni tudi nekaj temnejšega: grenkoba osamljenosti in trenutek, ko smeh ni več le lahek pobeg. Po kratkem premisleku o tem, kje vidi mejo, ko se smeh začne nevarno približevati resnici, pove: »Zame je zares dobro napisana komedija vedno zrcalo globokih in ekstremnih čustvenih situacij, ki jih v določenem trenutku pogledamo iz drugačnega zornega kota, kot je tragičnost, in tako lahko dobimo zares dober komičen pogled.« Vloga Cvetke, vdove, ki se poda na iskanje ljubezni, nosi posebno občutljivost. Alenka jo gradi z zadržano toplino in razumevanjem, brez potrebe po karikaturi ali pretirani dramatiki: »V letih, v katerih sem, sem slišala, videla in prebrala mnogo zgodb s podobnimi vsebinami, spoznala tudi veliko vdov, tako da se mi situacija, v kateri je lik moje Cvetke, ne zdi tuja ali neznana.« Na odru ob njej stojita dva močna igralska partnerja, vsak s svojo izrazito energijo, kar se čuti tudi v procesu nastajanja predstave: »Na vajah je bilo veliko smeha, saj sta oba moja soigralca, tako Rok kot Aleksander, izjemna ustvarjalca in inteligentna ter polna humorja. V vsaki komediji je tudi veliko dramatičnosti ali tragedije, in tako je tudi v življenju.«

Iskrena reakcija otrok

Občinstvo jo še vedno močno povezuje s sestro Franjo, likom, ki je postal skoraj kolektivni spomin. Zanima me, ali ljudje v njej še vedno iščejo delček tega lika ali si dovolijo videti povsem druge plasti: »Iskreno upam, da me gledalci z vsakim likom dojemajo kot igralko, ki ustvarja lik, namenjen tisti predstavi, filmu ali nadaljevanki, saj se tudi sama trudim vsakega zgraditi znova in posebej.« Njena pot je prepletena z različnimi odri – od tistih, ki pričajo otrokom o domišljiji, do dramskih prostorov, kjer se razgrinjajo najbolj zapleteni čustveni svetovi. Prav izkušnja dela z najmlajšimi ji je dala nekaj neprecenljivega: »Vsekakor po vseh letih igranja številnih otroških in tudi predstav za odrasle, opažam v interakciji s publiko pri otrocih vedno znova zares iskreno in neposredno reakcijo.«

Humor v njenih vlogah je natančen, inteligenten in nikoli poceni. Zanjo komedija ni pobeg, temveč odgovornost: »Razumem jo kot eno najbolj odgovornih oblik podajanja gledališča in resnic o življenju.« Tudi njena zadržanost na odru ni naključna, temveč zavestna izbira: »Zadržanost v določenih likih je z moje strani oblikovana zelo zmeraj premišljeno in zavestno, prav tako kot tudi izbruhi v določenih vlogah, denimo v najnovejši predstavi v LGL, Kamni.« Ko razmišlja o sebi kot umetnici danes, ne ločuje več strogo med tehniko in čustvom: »Še vedno me zanima oboje in oboje skušam ulivati v vsak lik, ki ga študiram.«

Carpe diem, vsako jutro

V družbi, ki hitro obsoja naivnost, njena junakinja verjame, upa in tvega. Prav v tem vidi tudi sodobno obliko poguma: »Ja, zdi se mi zelo pogumno danes, v tem podivjanem svetu, biti malo naiven, čeprav ti je naivnost dana in se je ne da naučiti.« Predstava brez obsojanja razkrije tudi tisto, česar si pogosto ne želimo priznati: »O nas razkriva našo naivnost, tankočutnost in ne glede na materialno varnost strah pred osamljenostjo.«

Iščem in želim si carpe diem, vsako jutro, ko se zbudim, pravi. FOTO: Voranc Vogel

Preden se posloviva, se pogovor umiri v skoraj tihem tonu. Če bi gledalcem lahko nekaj položila na srce, bi to bilo preprosto in iskreno: »Da morda raje kot vsem možnim pripomočkom sugeriranja, kot so tarot, horoskopi in vedeževalci, verjamejo v svojo intuicijo, srce in iščejo iskrenost.« Ko razmišlja o sebi zunaj odra in likov, ostaja njeno vodilo presenetljivo jasno: »Iščem in želim si carpe diem, vsako jutro, ko se zbudim.« Njena igralska natančnost in občutek za lik ustvarjata predstavo Iščem moža, ki gledalca nagovori na več ravneh, hkrati zabava, gani in spodbuja k razmisleku. Alenka ostaja umetnica, ki s subtilnostjo in humorjem dokazuje, da je gledališče prostor, kjer se odražajo najbolj človeški trenutki ranljivosti in radosti in ki nas spominja, da je vsak dan priložnost za iskrenost, pogum in polno življenje.