
Galerija

Včasih gledam v nebo, včasih pa po svetu.
V nebo ne zato, ker rezervni katoliki verjamemo, da nam lahko pomaga samo bog.
In po svetu ne zrem, da bi videl, ali je bog že prišel, in ne zato, ker me zanima, ali bo ob njegovem obisku na njem še kaj ostalo.
Ker je bog dežurni za celo vesolje, ne vem, kdaj pridemo na vrsto.
Do takrat bom v nebo zrl. Da vidim mavrico. In po zemlji, da vidim, kje se zapiči med nas.
Zadnjič sem bil malo hudomušen in sem hotel zapisati, da ima mavrica sedem barv, ampak v Sloveniji in nad njo le dve, rdečo in belo.
Ampak ne drži. Mavrica je pisana, če jo prevedemo v barve, takole: rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, indigo in vijolična.
Bele ni.
Bele ni. Potem bi moral napisati, da je v Sloveniji mavrica samo rdeča.
To je enobarvje. Enobarvje je tako slabo kot enoumje. Če je rdeča, mora biti bela.
Zato, če me kdo vpraša, je pri nas mavrica začasno sestavljena iz bele in rdeče barve.
Narava nam ponuja spekter. Človek pa rad izdeluje predale.
Ker manjka ostalih šest barv, je zelo dolgočasna, kljub temu da sem ji sam po sebi prifuknil belo.
V bistvu se počutim kot mali Isaac Newton. Newton kljub imenu ni bil Jud, da bi kdo tega zdaj ne povezal z odprtjem nekega veleposlaništva v Ljubljani. Bil je človek s hebrejskim imenom, globoko obseden s Svetim pismom, ki je hotel razumeti božji red sveta in je s prizmo razstavil svetlobo na barve.
Isaac Newton ni bil samo človek hladne matematike in prizme. Ukvarjal se je s Svetim pismom, teologijo, prerokbami in alkimijo ter iskal skriti red v naravi in svetu.
Koliko stvari v življenju je pravzaprav mavrica, mi pa jih vztrajno spreminjamo v sedem barv?
Starost. Zdravje. Pamet. Uspeh. Spol. Politika. Revščina in bogastvo. Dobri in slabi ljudje. Levi in desni. Mladi in stari. Normalni in nenormalni.
Narava nam ponuja spekter. Človek pa rad izdeluje predale.
Tudi jaz vidim zdaj le dva, enega belega in enega rdečega.
Težava nastane, ko začnemo verjeti, da je predale naredila narava. In da so tu od nekdaj.
Svetloba prehaja iz ene barve v drugo. Mi pa potrebujemo imena, predale, kategorije.
Zato nekateri iščemo belo barvo tam, kjer je ni. Mislim, bela ni ena od barv mavrice. Mavrica nastane, ko se svetloba, ki jo zaznavamo kot belo, razstavi v spekter.
A to ni dovolj, da bi imeli pri nas, pa magari kot parodijo, mavrico le iz rdeče in bele barve.
Mavrica nima sedmih barv. Sedem barv imamo ljudje. Mavrica ima spekter.
Morda je najlepša mavrica za ljubitelje barv v mavrični zastavi skupnosti LGBT. Ampak, a ne, bela ni ena od barv mavrice. V navadni mavrični LGBT zastavi bele ni; v trans in Progress Pride zastavi pa bela je in ima pomen, povezan s spolno identiteto oziroma tranzicijo.
Mavrična zastava kot simbol LGBT gibanja je nastala leta 1978 v San Franciscu. Oblikoval jo je ameriški umetnik in aktivist Gilbert Baker.
Baker je mavrico izbral kot pozitiven simbol upanja in osvoboditve. Pri tem je omenjal tudi Genezo oziroma svetopisemsko mavrico kot znamenje zaveze.
Kar pomeni, da bi se Baker in Newton imela o čem meniti.
Mogoče o tem, da homoseksualnost ni bolezen. Sama po sebi ne pomeni motnje telesnega ali duševnega delovanja, zato je sodobna medicina že desetletja ne uvršča med bolezni ali duševne motnje.
Homoseksualnost je spolna usmerjenost. Znanost ne pozna enega samega vzroka zanjo; najverjetneje nastane skozi zapleten preplet genetskih, bioloških in razvojnih dejavnikov.
Tako znanost. Meni je za razlago vseeno.
Na svetu je pač tako, da so eni ljudje taki, drugi pa drugačni. In imajo svoje zastave, in tista Bakerjeva je res lepa. Tudi brez bele ali z njo vso.
Da je Isaac Newton razumel belo, jo je moral razstaviti na barve. Da bi dokazal, kaj bela svetloba je, jo je moral najprej nehati videti kot belo.
Mi ljudje preradi pozabimo, da so meje med barvami narisane z našimi besedami, ne nujno z naravo samo.
Narava nariše, mi pa kaj dodamo ali odvzamemo.
Tako kot sem jaz v mavrici hotel videti le dve barvi. Belo in rdečo. Sliši se fino, res pa ni.
Včasih gledam v nebo, včasih pa po svetu. In se mi počasi zdi, da vem, kaj je prav.