Koncert v Triglavskem narodnem parku

Repertoar: 1. Lublančani so mone, 2. K se boš ti uženu, pa puvej, 3. Kurbe lublanske, pridte dol na pir!, 4. Spal pa naute!, 5. Opice matičarske, zbudte se, DUM, DUM (slednje instrumentalno), 6. Mi smo kanibali!, 7. AAAAAAAAAAAAAAA!, 8. Fuck you, fuck you all!, 9. Po lesu in po plehu: slavospev graditeljem bivaka (instrumentalna izvedba z lesenimi koli), 10. Dejmo podret bivak!, 11. Jutr naute plezal, 12. Bivak je naš, 13. A se vam je stena zagraužala?

Skladbe pod številkami 3, 4 in 5 so bile izvajane po večkrat, dasiravno naključno občinstvo ni prosilo za bis. Verjetno gre za potencialne hite, pa so muzikantje želeli, da bi nam hitreje zlezli v uho. Da bi dober glas segel v deveto vas, so poskr­beli izvajalci sami, saj jih je bilo slišati v Gozd - Martuljek. Predvsem s pomočjo devete skladbe po vrsti, izjemna tolkalna mojstrovina je bila to, s katero so iz bi­vaka izvabljali čudovite zvoke, hkrati pa preverjali, kako trdno je zgrajen.

Fantje so bili nepozabni in neponovljivi. In – če odmislimo domačine ne­kaj sto višinskih metrov nižje, je občudovanja vredno, da so se tako (po)trudili in do jutra vneto godli le štirim parom ušes. Od tega le enemu ljubljanskemu.

Nekoč so me s Planinske zveze Slovenije kot alpinistič­no inštruktorico povabili k sodelovanju v komisiji za alpinistične izpite. To se mi je seveda zdelo sila imenitno. Izziv je bil tako mamljiv, da se nisem zamu­jala s samoizpraševanjem, ali sem sploh iz pravega materiala za ocenjevalko znanja. Če bi se, bi povabilo najbrž zavrnila – s tem pa tudi te štorije ne bi bilo.

Pridružila sem se torej ekipi; vodja me je določil za preverjanje usposobljeno­sti bodočih alpinistov in alpinistk za reševanje iz ledeniških razpok. Razglasitev rezultatov izpita je Janku prinesla veliko razočaranje, ki se je sprevrglo v jezo, kajti dobil je popravca. Jaz pa pri njem sto črnih pik. Domišljam si, da bi danes ravnala drugače: takoj in brez pomišljanja bi izustila tisti ne. Najbrž bi bil kljub temu še vedno jezen name, a vsaj z drugačnim priokusom.

Karma je poskrbela, da sem nekaj mesecev pozneje na Janka v družbi plezal­skih prijateljev naletela nekega poletnega večera na bivaku Pod Srcem. Že precej dobro odžejani družbi, ki je proslavljala slovo od samskega stanu enega od fan­tov, so se zasvetile oči, ko je Janko namignil kolegom, kdo se je ravnokar prikazal pred njimi. Svojevrstne opazke dobrodošlice so dale slutiti težave, zato sva se z Borutom hitro pobrala v mansardne prostore bivaka, upajoč, da naju bo vesela druščina pustila pri miru. A očitno je moja pojava preveč razburila duhove, da bi jo lahko poceni odnesla. Sledila je ena najrazburljivejših noči v mojem življenju.

Dragi Janko in drugi kamniški fantje, ki morda tole berete: dobro ste mi vr­nili milo za drago. Direktne v Špiku, ki je bila v načrtu tisti vikend, nisem niko­li preplezala, saj sem že tako lovila zadnji vlak ob zatonu ukvarjanja z alpiniz­mom. Vašega povračila, ko se je jeza zaradi propadlega vzpona polegla, vam nisem mogla zameriti; upam, da mi tudi vi niste nekaj dodatne slave, za katero si domišljam, da ste jo pridobili na račun zapisa o koncertu kamniških dečkov. Konec koncev je od dogodka minilo že četrt stoletja; Tone Škarja je nekoč de­jal, da se zamere med alpinisti ohladijo po dvajsetih letih.

Lekcija kamniških dečkov je bila močna: nikoli več nisem sodelovala v no­beni ocenjevalni komisiji. Prigoda z Jankom mi je dala vedeti, da nisem iz pra­vega testa. Tudi v poklicnem življenju sem se na daleč izogibala delu s študenti, če je to vključevalo podeljevanje ocen.