Irena Vrčkovnik letos zaznamuje 35 let samostojne glasbene kariere, poleti bo praznovala 58. rojstni dan. A ob najinem srečanju prekipeva od mladostne energije in nalezljivega optimizma. Na pogovor pride v spremstvu partnerja Uroša, ki ga z nasmehom predstavi kot ljubezen svojega življenja, moškega, ki ga je spoznala pred šestimi leti, šele po srečanju z abrahamom. Ob njem je, kot pravi, šele zares zaživela. Pevka, avtorica in mentorica mladim je skozi desetletja ostala zvesta glasbi, hkrati pa si je dovolila spreminjati svojo pot. Velike odre je zamenjala za delo z otroki, poučevanje in ustvarjanje, kar ji prinaša več svobode in notranjega miru. O letih in staranju govori odkrito, brez olepševanja in predvsem brez strahu – kot o obdobju, ki prinese več samozavesti in manj potrebe po potrditvah. Pomemben del njenega aktualnega ustvarjanja je njena najnovejša – in hkrati prva – otroška glasbena knjiga Medo Uri te vabi na glasbeni potep. Nanjo je izjemno ponosna in jo opisuje kot svojo prvorojenko, v kateri se prepletajo glasba, beseda in sporočila, ki izhajajo iz njenega dolgoletnega dela z otroki.
Zadnje čase vas redkeje videvamo na velikih odrih, a na videz se niste veliko spremenili od časov, ko ste redno nastopali. Kaj počnete, da ste tako dobro videti?
Hvala za kompliment, a tega ne bi rada posebej izpostavljala. Ne maram, da se me ocenjuje zgolj po zunanjem videzu. Ljudje so včasih prav nesramni: če izgledaš dobro, takoj rečejo, da si vsa plastična, če izgledaš bolj realno, pa: poglej, kako si se postarala. V bistvu ne smeš biti ne star ne mlad! Čeprav sem danes dovolj stara, da si dovolim biti takšna, kot sem, in sem se naučila, da me kritike drugih ne prizadenejo več tako kot nekoč, se včasih še vedno povsem podzavestno oziram na mnenja drugih.
Odkar sva z Urijem skupaj, imam več samozavesti, imam se raje. Sprejema me takšno, kot sem, tudi kadar sem smotana.
Nisem mislila le na videz, temveč predvsem na energijo, ki jo izžarevate.
Za to energijo sem res zelo, zelo hvaležna. Pri 57 letih je imam na srečo še vedno ogromno. Še vedno lahko skačem in žuram z otroki na odru, še vedno imam v sebi notranjega otroka, ki je lačen življenja. Še vedno si dovolim nositi bleščice in rožnato barvo, to obožujem. Končno sem prišla do točke, ko si dovolim biti takšna, kot sem. Sin mi je nekoč rekel, da nisem več punčka, jaz pa sem mu odgovorila, da ko sem bila majhna, nisem imela ničesar od tega, niti se nisem igrala s punčkami, ampak le z medvedki. Zato imam danes rada vse rožnato in bleščeče.
Je bil vaš notranji otrok kdaj potisnjen v ozadje?
Vedno je bil prisoten. Vmes sem ga nekoliko utišala, zdaj pa mu spet dovolim, da je glasen. Pred kratkim sem imela fotografiranje za promocijo svoje otroške glasbene knjige, in to se vidi tudi na fotografijah. Spet sem si dovolila biti drzna.
Na fotografijah kar žarite.
Ker sem retuširana (smeh). Dejstvo pa je, da sem povsem drugačna, skoraj nerazpoznavna, ko sem naličena. A dejstvo je tudi, da smo vsi lepi, naličeni ali nenaličeni, mladi ali stari. Če bi se tega res zavedali, bi bilo marsikaj drugače.
Zelo me žalosti, da se ne znamo več spoštljivo pogovarjati. Veliko komentarjev je žaljivih, kritičnih in brezčutnih. Verjamem, da se da vsako mnenje izraziti spoštljivo.
Večkrat ste dejali, da ste šele po 50. letu zares zaživeli.
Res je. Prav nič me ni bilo strah, ko sem se bližala abrahamu. Nasprotno, veselila sem se te prelomnice in si govorila, da se bo moje življenje spremenilo. In res se je.
Ste se zaljubili?
Da. Po 50. letu, ko sem spoznala mojega Urija, se mi je življenje povsem obrnilo. Takrat sem zares začela živeti. Začela sem početi stvari, ki jih prej nisem. Danes več hodim in kolesarim, v času korone sva prehodila ogromno poti. Ne samo da sem spoznala ljubezen svojega življenja, prvič sem spoznala tudi, kako je, ko nekdo s teboj ravna res lepo.
Tisti časi so bili zelo naporni, danes živim precej bolj umirjeno, ko je ura osem, sem že v pižami, pove Vrčkovnikova. FOTO: Barbara Zajc
Pred intervjujem ste dejali, da so se vse solze, ki ste jih prejokali, izplačale.
Prej sem res več jokala, kot se smejala. Bila sem zelo ranjena, čeprav se to navzven ni videlo. Danes vem: če ne moreš spremeniti situacije, spremeni sebe. To je moj moto. Odkar sva z Urijem skupaj, sem se zelo spremenila. Imam več samozavesti, imam se raje. Ob njem sem lahko res jaz. Sprejema me takšno, kot sem, tudi kadar sem smotana. (smeh) Tudi zato ga imam tako zelo rada. Skupaj sva že šest let, spoznala sva se v hribih. Na našem bližnjem hribu je bil koncert, ki sem ga šla poslušat. Bila sem nekaj mesecev samska in prvič sem šla malo med ljudi, ko je kar prišel do mene in se usedel zraven. Najbolj mi je bilo všeč, da me sploh ni prepoznal.
Nekoč ste bili ena najbolj priljubljenih pevk. Kaj počnete danes?
To je res že kar nekaj let nazaj. Moj zadnji album je izšel leta 2001, nato nisem več izdala novega, razen posameznih singlov. Zavestno nisem šla več v smer novih pop albumov, saj sem ugotovila, da radijske postaje mojih novih pesmi niso želele predvajati, občinstvo pa je na koncertih želelo slišati stare uspešnice. Zato sem začela preoblačiti stare pesmi in ustvarjati priredbe. Santa Maria je bila velik hit leta 1991, pred tremi leti pa sem jo preoblekla v blues različico. Danes je moj osnovni poklic poučevanje otrok v moji pevski šoli.
Pogrešate čase, ko ste bili med najbolj popularnimi pevkami in ste ogromno nastopali?
Niti pod razno. Danes imam največ eno uro nastopa. Ko je ura osem, sem že v pižami. Tisti časi so bili zelo naporni, danes živim precej bolj umirjeno. Med tednom se držim svoje rutine. Ker poučujem popoldne in zvečer, zjutraj vstajam – hvala bogu – brez budilke. Najbolj nesrečna sem, kadar jo moram nastaviti. Najprej spijem toplo vodo s kisom za razstrupljanje.
Prej sem res več jokala, kot se smejala. Bila sem zelo ranjena, čeprav se to navzven ni videlo. FOTO: Barbara Zajc
In to res deluje? Kako sicer potekajo vaši dnevi?
Name zelo dobro. Nato pride na vrsto kavica – črna, brez vsega. To je moja jutranja rutina. Vesela sem, da sem se iz obsedenke s kavo, ko sem jih spila tudi pet ali šest na dan, prelevila v osebo, ki spije le eno. Nato berem, predvsem knjige o osebnostni rasti, in si delam izpiske. Ego je treba imeti kar lepo privezan. Dvakrat, trikrat na teden grem v fitnes. Če ne grem, sem malo sitna. Popoldne poučujem v svoji pevski šoli, kar mi je zelo ljubo. Učenci niso le učenci, so moji drugi otroci. Stroga sem, a se imamo radi. Zvečer gledam kvize, poročil pa od korone dalje ne spremljam več. Kakšen film še pogledam, kvizov pa ne zamudim. Ob koncih tedna imam včasih nastop, sicer pa vikende preživim z mojim dragim. Oba obožujeva družabne igre.
Ker poučujem popoldne in zvečer, zjutraj vstajam – hvala bogu – brez budilke. Najbolj nesrečna sem, kadar jo moram nastaviti.
Znani ste tudi po nekoliko drugačnem odnosu do hrane. Ste še vedno vegetarijanka?
Ne, še huje – zdaj sem veganka! Opustila sem tudi mlečne izdelke in gluten. To je še posebej dobro v menopavzi, ko se rediš, tudi če zelo malo poješ. No, vsaj meni je to zelo pomagalo.
Kako se razumete z družbenimi omrežji?
Uf, ne ravno najbolje. Za Facebook me je prijatelj komaj prepričal, ker sem bila povsem proti. Uporabljam ga izključno za glasbo in obveščanje o koncertih. Nimam potrebe po objavljanju vsakdanjih stvari. Instagram imam, a se ga težko navadim, TikToka pa zagotovo ne bom imela, čeprav vem, da je tam največ mladih.
Komentarjev ne berete?
Ne, najraje se jim izognem. Mislim, da bi bilo to zdravo za večino ljudi. Zelo me žalosti, da se ne znamo več spoštljivo pogovarjati. Veliko komentarjev je žaljivih, kritičnih in brezčutnih. Sama verjamem, da se da vsako mnenje izraziti spoštljivo. Meni marsikaj ni všeč, pa mi ne pade na pamet, da bi to pisala na Facebook.
Glasba vam je bila položena v zibelko. Kako močno je družinsko okolje zaznamovalo vašo pevsko pot?
Glasba je bila zame naravna življenjska pot. Rodila sem se v glasbeni družini. Oče in mama sta bila pevca, nešolana glasbenika, pela sta v mešanem pevskem zboru, oče je bil tudi ljudski godec in je igral na obe harmoniki ter druge inštrumente. Oboževal je Avsenike, glasba je bila vedno del našega doma. Sledili sta glasbena šola in študij glasbene pedagogike.
Prijazni Medo Uri vodi otroke od branja do poslušanja, petja, recitiranja in muziciranja, pojasni pevka. FOTO: Barbara Zajc
Letos obhajate 35 let samostojne glasbene kariere. Boste pripravili kaj posebnega?
Pravzaprav ne, čeprav so me prijatelji že lani nagovarjali, naj pripravim kaj večjega. Letos bo v ospredju promocija moje knjige, in temu bom posvetila vse leto. Ne maram si naložiti preveč obveznosti naenkrat, ker postanem nemirna. Ob 40-letnici pa bo slavje!
Videti je, da ste na knjigo Medo Uri te vabi na glasbeni potep zelo ponosni.
Seveda sem. To je moja prva knjiga, moja prvorojenka. Rodila se je 26. januarja 2026. Kakšen lep datum, kajne? Iziti bi morala že leto prej, a v življenju pač ne gre vse po načrtih. V zadnjih letih sem se naučila sprejeti tudi to, kar se obrne drugače.
Kakšna knjiga je to?
Gre za glasbeno knjigo za otroke od vrtca do tretjega oziroma četrtega razreda osnovne šole. V njej je deset pesmic, zapisanih z velikimi tiskanimi črkami, ker otroci tako najraje berejo. Pesmi niso nastajale načrtno, ampak so preprosto stekle iz mene, kot bi jih prinesel veter z neba. Prijazni Medo Uri vodi otroke od branja do poslušanja, petja, recitiranja in muziciranja. Vsaka pesem ima svojo črtno kodo, prek katere jo je mogoče poslušati na telefonu, poleg tega pa še karaoke verzijo, notni zapis in moje recitacije.
