Komentar Primoža Kališnika: Koristna smrt na prehodu za pešce

Če kupujemo večinoma isto stvar v isti trgovini, se nam ime trgovine poonegavi z imenom izdelka in stvar postane eno in isto.

Tako se ti lahko zgodi, da zjutraj v mleko, misleč, da je misli, vsuješ riž, za katerega ne veš, da si ga kupil istočasno z misliji.

Mislijev je zmanjkalo, a si pozabil, in ker si na obstoj tega drugega iz iste trgovine tudi pozabil, mleko zmešaš z rižem. Žal to ni mlečni riž, pač pa riž, ki ne spada v mleko.

Ločevanje je zahtevno, tako težko, da mu lahko rečeš, da je nesmiselno.

Ni samo v moji kuhinji tako, tako je tudi v ljudski kuhinji.

Če poslušamo vedno iste glasove z istih odrov, se nam ime stranke spoji z imenom obljube in obljuba postane eno in isto z resnico.

Tako se ti lahko zgodi, da pred volitvami v skledo svojih tihih upov, misleč, da vanjo sipaš zrna spremembe, vsuješ napačna zrna ljudi, politikov, ki niso v redu, a jih kupiš z istim starim zaupanjem. Zaupanje je zmanjkalo, a si pozabil, in ker si na izvor teh zrn iz iste politične trgovine tudi pozabil, jih nepremišljeno zmešaš z željo po boljšem.

Žal to niso semena prihodnosti, pač pa prazna zrna, ki ne spadajo v skledo upanja.

Ločevanje je zahtevno, tako zahtevno, da mu lahko rečeš, da je nesmiselno.

V bistvu je rešitev taka kot v tvoji kuhinji: vse skupaj zliješ v stranišče in potegneš vodo, da od nesnage ne ostane nič.

Potem se stvari zapletejo, bolje, gredo vsaka svojo pot.

V kuhinji pač v mleko vsuješ mislije in zadeva je rešena.

Pri volitvah je drugače, načeloma moraš na možnost, da ustvariš užiten obrok, čakati par let.

Kar je dolg post, a ne.

Predolg.

Ljudje smo okoli volitev čudni. Čeprav vemo, za kaj gre, imamo skupinsko amnezijo in pozabimo, da imajo prevaranti na vsake štiri leta menedžersko skupščino, ne pa sindikalnega shoda, še manj duhovnih vaj.

Menedžerska skupščina je zbor moči: tam se govori v številkah, grafih, v besedah, ki tehtajo dobiček in izgubo, in vsak stavek nosi posledico, izraženo v geslu dobiček.

Sindikalno srečanje je zbor glasu: tam beseda ni graf, ampak človek, ni krivulja, ampak hrbet, ki ga delo boli, in glas postane skupen, da bi bil slišan.

Duhovne vaje pa so zbor tišine: tam se ne merita ne dobiček ne pravica, ampak razdalja med človekom in njim samim, in vprašanje ni, koliko imamo, temveč kdo smo.

Najbolj noro je, da se v kraljestvu poklicnih prevarantov, koristolovcev, prodajalcev megle in tudi redkih, grobo manjšinskih poštenjakov vseeno znova postavimo na stran nekoga, za katerega se nam zdi, da zdaj pa bo ...

In še bolj noro je, da se zaradi tega začnemo med seboj, prijatelji, prepričevati in kmalu prepirati, koga je treba voliti.

Dajemo roko v ogenj za ljudi, ki jih sploh ne poznamo. Stojimo za ljudmi, ki bi jih – če bi vedeli, kakšni so in kaj vse so nam zagodli – v mislih najraje povozili na prehodu za pešce.

Jasno, to je metafora. Povoziti nekoga na prehodu za pešce je kršitev jasne civilizacijske norme – so mesta na planetu, kjer naj bi bil človek povsem varen.

Kot prehod za pešce.

Naši pešci so si prehod naredili za cono nedotakljivosti, ki jo navadni ljudje spoštujemo, tudi če nam ti isti pešci takoj za prehodom na vozišče zlivajo olje, da bi nam spolzelo in bi šli s ceste – in še dobro, da za vogalom čaka vlečna služba, ki nas odvleče tja, kamor mora. V delavnico, ki je v lasti prav onih, ki so polili olje.

Ne kapne nam, da plačujemo škodo, ki so nam jo povzročili drugi, misleč, da poravnavamo lastne grehe.

Ne le pri nas, ves svet je lahko narejen na laži in prevari.

Dobro je, če to vemo. Da bi vedeli, moramo to slišati, videti, prebrati.

Težava nastane, če tega ni na voljo.

Saj je, a vse, kar slišimo, vidimo in preberemo, je roba, ki smo jo kupili, misleč, da je nekaj drugega. Da je res.

Ker pa kupujemo v isti trgovini iste stvari, se zgodi, da v mleko namesto mislijev stresemo riž.

In dobimo nekaj neprebavljivega.

Največja napaka je, če skušamo slabo pobrati iz dobrega. Tudi če mislimo, da nam je uspelo, dobimo polna usta nezaužljivih kamnitih konic.

Takrat ugotovimo, da je zadevo treba splahniti v kanalizacijo.

Se zbrati, oditi v drugo trgovino in biti pazljiv, kaj kupuješ.

Pomembno je tudi, da zaradi kreganja o tem, koga voliti, ne izgubiš prijateljev.

Politiki se menjajo, prijatelji ostajajo.

Ker, a ne, če nimaš prijateljev, nihče ne gre za tvojo žaro.

Tako zvesto si jih volil, one druge, na koncu si pa za vse sam.