Košarka, najboljši proizvod Jugoslavije

Janez Drvarič, Peter Vilfan, Teoman Alibegović je spoštovana košarkarska trojica, ki je doma in na tujem pod koši in ob parketu pustila pečat. Minule dni je pot vse vodila v Ulcinj v Črni gori, kjer so domačini s športnim entuziastom Pavlom Pepdjonovićem na čelu organizirali 4. Mundial prijateljstva. V tem črnogorskem letovišču so se letos poklonili predvsem košarkarskim legendam in vsem, ki so kakor koli povezani s košarko. Tu je bila zbrana Jugoslavija v malem, je bilo večkrat slišati. A nihče ni imel potrebe, da bi klical nekaj, kar je mimo ali se vračal v (politično) preteklost. Bolj je šlo za to, da je šport še enkrat pokazal in dokazal, da je lahko most, ki povezuje različne narode, religije, svetovne nazore. Šport je univerzalen. V Ulcinju se je to le potrdilo. Predvsem pa se v Ulcinju znajo pokloniti tistim, ki niso več v središču pozornosti, niso več najhitrejši, najboljši ... So pa pisali zgodovino, da lahko njihovi nasledniki gredo danes višje, dlje ...

Od leta 2022

»Ta manifestacija nima organizatorjev, saj je njen pravi organizator narod – ljudje v Ulcinju, po vsej Črni gori in širše v regiji. Vsak je pomagal na svoj način,« je ob dogodku, ki je trajal med 26. in 28. septembrom, povedal Pepdjonović, danes podjetnik, ki uspešno deluje na Hrvaškem in v Črni gori, sicer pa velik zaljubljenec v šport.

Teoman Alibegović je v Ulcinj prišel z ženo Lejlo. FOTO: Drago Perko

Mundial prijateljstva je športno-življenjsko poslanstvo, ki skozi šport promovira prijateljstvo in ljubezen. Cilj je povezovanje prebivalcev in športnih ambasadorjev iz Ulcinja in širše, da bi skupaj pošiljali sporočila miru in enotnosti. Od začetka so družine in posamezniki iz Ulcinja nudili neprecenljivo podporo pri organizaciji tega pomembnega dogodka. Prvi mundial je bil 11. novembra 2022 pod geslom Ivanova ulcinjska igra, povod je bila črnogorska premiera dokumentarnega filma in predstavitev knjige o legendarnem hajdukovcu Ivanu Gudelju. To je bil začetek. Predvsem pa mesto, kjer se od 2022. vsako leto poklonijo nekdanjim asom pod košem in pred golom oz. iz dvoran in igrišč. »Hvala vsem, ki ste prišli v Ulcinj. Srečen sem, ponosen. Naj Ulcinj ostane mesto, ki odpira vrata in srce,« je dodal Pepdjonović, medtem ko je segel v roke Janezu Drvariču. Priznani slovenski trener, ki je 1975. s kadetsko reprezentanco osvojil bron na EP, leta 1984 se je kot pomočnik Mirka Novosela v Los Angelesu veselil bronaste medalje, štiri leta zatem je bil kot pomočnik Dušana Ivkovića srebrn. Vmes je 1987. kot pomočnik z Jugoslavijo postal evropski prvak. »Lani sem bil prvič. Bil sem zelo počaščen, ker so me povabili. Lani nas je bilo zelo veliko, po novem bo vsako leto poudarek na enem športu. Letos je bila v ospredju košarka. Očitno je, da sem pustil pečat, vabilo v Ulcinj si štejem v čast. To so bili dnevi, ko smo obujali spomine na leta, ki so za nami. Spomini so prijetni,« je Drvarič povzel dogajanje.

Najlepši dnevi

Velik aplavz in spoštovanje je v Črni gori požel tudi Peter Vilfan, leta 1978 z Jugoslavijo svetovni košarkarski prvak. »V Ulcinju je bilo lepo, srčno so nas sprejeli. Ne vem, ali lahko kje doživiš tako gostoljubje in občutke, kot smo jih mi te dni tukaj,« je domačinom polaskal Vilfan; z njim je prišel njegov prijatelj glasbenik Zoran Predin. »To so v vsem letu najlepši dnevi v Črni gori. Uspeli smo zbrati legende in jih prepričati, da so prišli v Ulcinj. To je prelepo. Ob tem pa ne pozabimo, da smo iz srca hvaležni Pepdjonoviću, ki daje čas, srce za ta dogodek,« se je gostov razveselil Nedžad Hasanagić Ljoška, eden od hotelirjev, ki so dali organizatorjem na voljo svoje storitve.

V starem mestnem jedru FOTO: Drago Perko

»To ni moj projekt, to je projekt celega Ulcinja. Ko sem leta 2022 začel hoditi od enega do drugega in razlagati, kaj bi pripravili, so vsi hotelirji to sprejeli z odprtimi rokami. Če bi me zavrnili, se tega ne bi šel, ker se ne bi mogel,« je jasen Pepdjonović, ki je v Ulcinj povabil tudi nekdanjega slovenskega asa Teomana Alibegovića, mladinskega evropskega (1986) in svetovnega prvaka (1987). »Ravno prej sem čestital županu Ulcinja, kaj jim je uspelo. Čeprav sem videl toliko sveta, nisem doživel, da bi kjer koli kak projekt tako podprli in stopili skupaj. V tem mestu vsi podpirajo ta projekt,« je bil navdušen Alibegović.

Slovensko-črnogorski dvojec

»Košarka je eden najboljših izdelkov nekdanje Jugoslavije,« je dodal Mihailo Vukić. Po rodu je iz Bara, mesta ob črnogorski obali, danes uspešen poslovnež. »Lepe spomine imam na Slovenijo. Leta 1992 sem prišel v kranjski Triglav, potem sem igral za Interier Krško, Krko, Novo Gorico, Kraški zidar, Kemoplast. Še danes sem hvaležen vsem klubom, kjer sem igral, in vsem ljudem, ki so mi pomagali,« v tekoči slovenščini pove Vukić, ki živi v Baru, je oče dveh otrok, sicer pa košarkarsko član generacije 1974 – tako kot Saša Dončić, Miha Šetina, Gregor Belina, Uroš Ivanovič.

Mihailo Vukić in Predrag Milović sta uspešno delovala v Sloveniji. FOTO: Drago Perko

»Na terenu in zunaj njega smo bili popularni,« smeje se doda Vukić, ki je pohvali organizacijo Mondiala prijateljstva. Vmes se nam je pridružil še Predrag Milović. Danes je upokojeni trener, ki živi na relaciji Slovenija–Črna gora; po rodu je iz Bara, tu ima hišo. V Sloveniji je kot trener deloval kar 36 let. »Leta 1989 sem bil tudi trener v Ulcinju. Skoraj smo se uvrstili v 1. B ligo, a smo bili 2., Lovčen Cetinje pa prvi zaradi boljše razlike v koših,« se spomni Milović. »V Črni gori smo srčni in gostoljubni, ni pomembna vera, nacionalnost. Bistveno je, da si človek,« sklene Milović.