Kulturni dan

Ob pregledu hčerkinega urnika sem opazila, da danes na njem ni nobenega od običajnih predmetov, temveč je ves dan označen s kratico KD (vem, to pomeni kulturni dan), poleg pa piše dan jezikov. Dan jezikov? Medlo se spomnim omemb tega iz strani naših časopisov; a ni to bolj kot jezikovna zadeva neka evro multi-kulti promocija, sem kopala po spominu. Nekako sem tudi imela prav, se je izkazalo po preverbi na spletu, kjer ima evropski dan jezikov svojo stran. Praznujemo ga vsako leto 26. septembra. Pobudo zanj sta leta 2001 podala Svet Evrope in Evropska komisija. Letos poteka pod geslom Jeziki združujejo, njegov pomen pa je razložen tako: »Na ta dan 700 milijonov državljanov v 46 državah članicah Sveta Evrope spodbujamo k odkrivanju in učenju jezikov v kateri koli starosti, tako v šoli kot izven nje. To odraža skupno prepričanje Sveta Evrope in Evropske komisije, da je jezikovna raznolikost ključno sredstvo za doseganje medkulturnega razumevanja in temeljna sestavina bogate kulturne dediščine Evrope.«

Očitno je, da gre za parolo. Kulturna dediščina tako stare civilizacije, kot je evropska, je nedvomno bogata, toda kako lahko raznolikost pripomore k razumevanju – tega pa ne razumem. Ta del se zdi kot prazna fraza. Govorci različnih jezikov se bodo seveda razumeli le tako, če najmanj eden vsaj na funkcionalni ravni razume jezik drugega. V zgodovini je bilo bolj tako, da so se morali govorci vseh malih jezikov prilagajati jeziku vodilne velesile. Od leta 1945 v Evropi prevladuje angleščina, kar doživljamo na vsakodnevni ravni. Angleščine se morajo učiti že otroci v prvem razredu slovenske šole, kar je bila ena od stvari, ki so me najbolj presenetile. Saj se še slovensko niso naučili. Moji petletnici je to v prvem tednu povzročalo največ preglavic: »Vsi znajo angleško, samo jaz ne, ne grem več v šolo!« je že drugi dan pouka prijokala domov. Gotovo je pretiravala, čeprav je res, da je mnogo njenih vrstnikov že v vrtcu obiskovalo tečaj angleščine, moj otrok pa ne, saj kot slovenistka in lektorica še predobro vem, kako se vpliv angleščine zažira v vse plasti našega jezika od besedišča do skladnje.

Dejstvo je, da je za znanje tujega jezika najprej nujno dobro znanje lastnega. Učenje tujega jezika ti samo po sebi ne da intelektualne širine, potrebne za življenje v sodobnem mednarodnem prostoru. Za slednjo je potrebno spoštovanje narodove kulture na splošno, začenši z lastno, katere nosilec je materni jezik. Zato imam mnogo raje 21. februar – mednarodni dan maternega jezika.