Kureishi pa v moji torbici

Danes je svetovni dan knjige! Ko jaz, knjižni molj, to slišim, me na mojih neslišnih krilcih odnese v prašne vrtince nešteto spominov, preživetih med knjižnimi platnicami.

Dan knjige in avtorskih pravic je dan, ko praznujejo knjiga in vsi bralci tega sveta, preberem na strani Mreže Unesco. Torej je danes tudi moj praznik. Sploh ne zato, ker bi menila, da sem prebrala mnogo knjig. Temveč zato, ker mislim, da bi brez njih živela mnogo bolj uborno. Knjige moje življenje plastijo v več sfer, kot bi mi jih sicer »pripadalo«. Z njimi imam poseben odnos, v katerem sem jaz tista, ki se pusti nečemu peljati, in ne tista, ki odloča. Vsakič ko odložim knjigo, namreč dobim nenavaden občutek, da me je poklicala v ravno tistem trenutku, ko sem jo potrebovala. In to dosežejo na že kar neverjetne načine. Dokaz je nenaden popolni kolaps sistema Cobiss lansko poletje v celotni mreži ljubljanskih knjižnic, zaradi katerega si več ur ni bilo mogoče izposoditi nobene knjige. Jaz pa bi morala zgodaj naslednje jutro na popotovanje po Bosni in Hercegovini. Na prav vsako svojo pot s sabo vzamem knjigo, ki je povezana s kraji, ki si jih želim spoznati – prek avtorja ali prek zgodbe –, in skrbno sem izbrala roman, ki naj bi šel z mano. Kako sem bila obupana, ko je knjižničar le zmajeval z glavo. Ne grem brez knjige! V paniki sem zdrvela v najbližjo knjigarno in pograbila ter kupila prvo knjigo, ki je bila po naključju v akciji. Bila je Tisoč veličastnih sonc Khaleda Hosseinija. Res je, v njej je zgodba o neki drugi vojni in o usodi drugega naroda, toda oba sta zaznamovana z islamom, in ob muslimanskih ženskih oblačilih ter s šrapneli preluknjanih stavbah sem dogodke na tem potovanju doživljala … ne dvakrat, temveč neskončno bolj globoko. Kako potem ne bi verjela, da knjige poiščejo mene; in ne jaz njih?

Povsod jih tovorim s sabo. Pred leti mi je želel prijatelj predstaviti London. In ko tako hodiva po njem, iznenada začnem vpiti: »Kakšno naključje, to je on!« Kdo, kje, se je oziral. Bil je portretni relief pisatelja Hanifa Kureishija, ravno sem brala njegovo knjigo Buda iz predmestja, ki razgrinja London v 70. letih. Londonska univerza namesti portrete svojih nekdanjih slušateljev, ki so znani zaradi svojih dosežkov, na ulično pročelje. »ON!« sem osuplemu prijatelju pomolila pod nos obrabljene platnice knjige in jo zmagoslavno zmašila nazaj v torbico. Nisem ne svetovljanka ne načitana intelektualka, le nekdo, ki ob današnjem dnevu knjige vsem želi občutiti to neskončno veselje – tako preprosto in dostopno vsakomur, pa vendar tako slastno!