Ameriško vojaško letalstvo je že dve leti pred japonskim napadom na Pearl Harbour, ki je ZDA potisnil v drugo svetovno vojno, iskalo novo bombno letalo. Hotelo je imeti superbombnik, ki bi lahko preletel do 3200 kilometrov, in to na višinah, na katerih dotlej ni letelo še nobeno letalo.

Letalo, ki so ga dobili, je odvrglo atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki ter končalo drugo svetovno vojno, pri čemer je njegov razvoj stal več kot celotni (atomski) projekt Manhattan. Prav tako je utrlo pot razcvetu civilnega letalstva, ki je privedel do letalskih poletov, kakršne poznamo danes. To je bil boeing B-29, imenovan tudi superfortress ali supertrdnjava.

Veliki tehnični izzivi

Leta 1940 so poveljniki ameriških zračnih sil pristopili k petim ameriškim letalskim podjetjem z zahtevo po razvoju bombnika, večjega od vsega, kar je svet dotlej videl. Proizvajalca Douglas in Lockheed sta zaradi kompleksnosti projekta hitro odnehala, Boeing pa je imel prednost, saj je že več let prej začel delati na zasnovi tovrstnega letala.

Boeingov dizajn XB-29 je na koncu zmagal, vendar so minila še štiri leta, preden je supertrdnjava prišla v operativno uporabo. To je bil najdražji industrijski projekt celotne vojne, saj je stal skoraj 50 odstotkov več kot projekt Manhattan, ki je ustvaril prve atomske bombe. V današnjem denarju bi bilo to 55,6 milijarde dolarjev (47,3 milijarde evrov).

Tehnični izzivi so bili ogromni. Letalo je moralo leteti na višini 30.000 čevljev oziroma 9000 metrov, kar je bilo za posadko izjemno zahtevno. Boeing se je zato odločil za nov koncept – kabino pod pritiskom, v kateri je posadka delala brez kisikovih mask. Tehnologija je bila še vedno eksperimentalna, kar je povzročalo številne težave.

Ena ključnih inovacij B-29 je bila uporaba daljinsko vodenih strojničnih kupol. Sistem je uporabljal radar, ki je upošteval temperaturo zraka in padanje krogel, kar je omogočilo natančnejše ciljanje. Rešiti je bilo treba tudi težave s hlajenjem motorjev. Wrightov motor R-3350 duplex cyclone je bil zelo močan, vendar so se zaradi aerodinamične zasnove ohišja motorjev pregrevali zadnji valji. Prvi polet letala decembra 1942 je bil prekinjen zaradi požara motorja, naslednje leto pa je zaradi požara strmoglavilo drugo prototipno letalo, pri čemer je umrlo 31 ljudi.

Gobasta oblaka nad Hirošimo in Nagasakijem avgusta 1945 FOTO: George R. Caron, Charles Levy/Wikimedia Commons, javna domena

Proizvodnja B-29 je zahtevala velikanske industrijske zmogljivosti, zato so zgradili kar štiri ločene tovarne po ZDA. Boeingova tovarna v Wichiti v Kansasu, denimo, je imela velike težave pri izdelavi prvih bombnikov, saj so bila letala ročno izdelana in so se razlikovala v številnih podrobnostih. Kljub vsem težavam je B-29 vstopil v operativno uporabo v malo več kot treh letih od začetka oblikovanja, kar je bil izjemen dosežek za tisti čas. Letalo je postavilo temelje za številne tehnološke inovacije, ki so oblikovale sodobno letalstvo in civilne zračne prevoze.

B-29 in atomska bomba

Šestega avgusta 1945 je B-29 enola gay, ki ga je pilotiral polkovnik Paul Tibbets, na Hirošimo odvrgel prvo atomsko bombo z vzdevkom Deček. Tri dni pozneje je B-29 bockscar pod poveljstvom majorja Charlesa Sweeneyja na Nagasaki odvrgel še drugo atomsko bombo, imenovano Debeluh. Napada sta povzročila velikansko uničenje in smrt več kot 200.000 ljudi, večinoma civilistov.

Ruševine v Nagasakiju po eksploziji druge bombe FOTO: Cpl. Lynn P. Walker, Jr./Wikimedia Commons, javna domena

Japonska je nato 15. avgusta 1945 sprejela brezpogojno kapitulacijo, s čimer se je uradno končala druga svetovna vojna tudi na Pacifiku. Letala B-29 so odigrala ključno vlogo pri hitrejšem končanju konflikta, ki je trajal skoraj šest let in povzročil neizmerno trpljenje po vsem svetu. Posledice eksplozij atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju so bile daljnosežne, preživeli so trpeli zaradi dolgotrajnih zdravstvenih težav, vključno z boleznimi zaradi izpostavljenosti sevanju. Napadi so sprožili tudi globalno zavedanje o uničujoči moči jedrskega orožja in spodbudili prizadevanja za nadzor in omejevanje njegove uporabe. V desetletjih po vojni so države po vsem svetu začele podpisovati različne pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, da bi preprečile ponovitev takšne tragedije.

B-29 supertrdnjava ostaja simbol tehnološkega napredka in vojne uničujoče moči. Njegova vloga v drugi svetovni vojni je neizbrisno zaznamovala zgodovino ter sprožila pomembne razprave o etičnosti vojne in prihodnosti jedrskega orožja.