Komentar Primoža Kališnika: Ljubimo Madžare kot Ikeine omare

Če vprašaš povprečnega Kranjca o svojih sosedih, ti bo povedal kar nekaj o Avstrijcih, Italijanih in Hrvatih. No, in o Južnjakih na Slovenskem, ki so sicer že dolgo tu, a jih zaplankan Slovenec razume kot sosede, za katere upa, da bodo nekoč odšli, do takrat pa jih opisuje kot tujce izza meje.

A o Avstriji, Italiji in Hrvaški kar nekaj vemo: o njihovi zgodovini, o skupni zgodovini, ki je bila tudi zelo krvava in nasilna, in o sedanjosti, ko se nam zdi, da smo enakovredni tako Avstrijcem kot Italijanom, od Hrvatov pa itak boljši – minus njihovo morje, za katero v svoji zaslepljenosti s soljo in soncem mislimo, da ima zaradi naše ljubezni do njega tudi Jadran rad nas.

Saj nas ima, a nič bolj in nič manj kot vse turiste.

Pač, imamo tri sosednje države, za katere se nam zdi, da so kar v redu, razen da se nam včasih zazdi, da nas v resnici njihovi aboridžini ne marajo preveč.

To je sicer lahko res, a v resnici gre za recipročnost naše ljubezni do njih.

Sosedov praviloma, kar se tiče geografije, ne izbiramo – ne da jih ne bi hoteli, ampak jih ne moremo –, ampak so bili izbrani za nas. A jih v vsakem primeru vsaj opazimo.

Ali pač ne?

Madžarske, kar velike države na našem vzhodu, kot bi sploh ne bilo. O njej ne vemo nič, razen da je bil tam nekaj časa eden od centrov evropske pornoindustrije in da se predstavništva tujih firm iz Slovenije selijo v Budimpešto.

Vem, da so njihove kletvice prave male literarne mojstrovine. Eno tudi poznam, a je ne bom zapisal, ker bi me vzeli v zobe zaščitniki živali, žensk in slovenščine. Pa čeprav gre zgolj za literarno bravuro.

Včasih kdo zavije tudi v to mesto in ugotovi, kako izjemno je, včasih pa kdo zavije ob Blatno jezero in ugotovi, da je v resnici samo ena zelo velika mlaka in da panonska morja niso za v Alpe in Dalmacijo zaljubljene.

O madžarščini ne govorimo, ne razmišljamo o njej in nas niti malo ne zanima.

Če že, o naši neposredni sosedi pogosto govorimo z lahkotno samoumevnostjo bližine, a jo hkrati poznamo presenetljivo slabo – tako kot Italijani poznajo Slovenijo. Mislim, sploh jih ne zanimamo in nimajo nobene želje, da bi jih, razen za kakšen izlet, ko smo ravno blizu, ne preveč dragi in vsaj v njihovih očeh malo inferiorni, ker smo itak še napol v vojnah, vsaj po italijanskem dosegu poznavanja stanja na planetu. Kot da bi bila Slovenija nekje daleč na robu zemljevida, ne pa nekaj kilometrov za mejo, ko se dolgočasje ravne Italije spremeni v lepoto in zelenilo.

In Madžarska za Slovence? Isto. Kot da bi bila nekje daleč na robu zemljevida, v rangu Maldivov, ne pa čez nekaj kilometrov ravnice, mimo naših – itak za Ljubljančane eksotičnih – slovenskih aboridžinov, Prekmurcev. Še dobro, da imamo Vlada Kreslina, Milan Kučan je premalo.

To z Madžarsko je še toliko bolj nenavadno, če pomislimo, da je glede na svojo velikost svetu dala nadpovprečno število vrhunskih znanstvenikov, umetnikov in mislecev – dovolj, da bi si zaslužila precej več kot le občasno omembo v vremenski napovedi ali političnih polemikah, še najbolj zdaj, pred, med in po njihovih volitvah.

Morda težava ni v tem, da je Madžarska oddaljena, temveč v tem, da je v svoji samozadostnosti in plemeniti zaplankanosti – na naš način – ne znamo videti. Preblizu, da bi jo romantizirali, in hkrati predaleč, da bi jo zares razumeli.

Morda pa je prav v tem prostoru bližine priložnost: da sosedo končno začnemo brati ne le kot geografsko dejstvo iz meglice, temveč kot kulturni in intelektualni prostor, ki nas je – bolj, kot si radi priznamo – že dolgo soustvarjal. V dobrem in včasih manj dobrem.

A o tem, razen v Prekmurju, ne vemo nič. Tako kot o zanimivi zgodovini in tragični, ne tako oddaljeni usodi Judov na Slovenskem.

Ironija našega pogleda na Madžarsko je skoraj popolna: imamo se za sicer neodkrite turbo Evropejce, ki bodo zdaj, zdaj eksplodirali tako, kot pokajo Prevčeva in Pogačarjev otrok.

No, naj se nam želje pozlatijo.

Madžarsko, državo, ki smo jo radi odpravili z zamahom roke kot politično problematično, komaj poznamo kljub njeni kulturni in intelektualni teži. Jasno, kako bi, če ne vemo. Saj veste: »Oprostite, gospod, nisem vedel ... Sem pa zlahka ponižen.«

Resnica je na Slovenskem ene sorte prasica. Medtem ko se radi tolažimo z lastno samopodobo 'uspešne tranzicije', v resnici ostajamo ujeti v vzorce postkomunističnih omrežij, plenilskega liberalizma in uvoženih slabih praks z Balkana – in nič od naštetega nismo nikoli zares premislili.

Zato je zdaj noro, kako noro veliko se ukvarjamo z volitvami v državi, za katero se nam je še včeraj fučkalo.

V bistvu se zdi, da smo Slovenci naenkrat zelo veseli, da se je v državi, ki je ne poznamo, o njej ne vemo nič in nam je vseeno zanjo, spremenil režim. Iz enoglavja v potencialno demokracijo.

To je lepo, čeprav nihče ne razume, zakaj je naenkrat z nami tako.

Ampak po moje je vse skrito v našem otroštvu. Otroštvu države. Dobro vemo, da sta nas totalno nategnili tako leva kot desna demokracija, mi pa iz tega seksa ne znamo izstopiti, čeprav vemo, da je tako zdrav, kot bi spolnemu predatorju Epsteinu pustili čuvati mladoletnike.

Madžari so nam naenkrat postali všeč, ker jim je uspelo iz sebe otresti stvari, za katere ne vemo točno, kaj so, a so verjetno tisto, kar mori vse nas.

Madžarska je glede na svojo velikost svetu dala nadpovprečno število vrhunskih znanstvenikov, umetnikov in mislecev.

Nas to še čaka.

Še prej si moramo odgovoriti na vprašanje: ne kakšna je Madžarska, temveč koliko smo pripravljeni iskreno pogledati sebe.

Ljubimo Madžare vsaj tako kot Ikeine omare.

Mi nimamo težav s sosedi. Imamo jih s tistimi pri skledi. Ko so lačni, so vsi pri koritu, ne glede na pasmo.