Ali ste vedeli, da v zibelki demokracije Veliki Britaniji obstaja visok in pomemben državni organ, katerega člani niso izvoljeni na volitvah, kakor bi se to pričakovalo od države, kjer ima demokracija zelo pomembno vlogo? Gre za zgornji dom britanskega parlamenta, znamenito lordsko zbornico (House of Lords), ki je tudi drugi največji dom katerega koli parlamenta na svetu, takoj za kitajsko ljudsko skupščino. Ima 842 članov, in če ne bi bilo reforme, ki jo je leta 1999 začela vlada tedanjega britanskega premierja Tonyja Blaira, bi jih bilo še vsaj 650 več. Člani lordske zbornice so bili do konca prejšnjega stoletja vsi plemiči z lordskimi nazivi (njih 750), ki so svojo pravico dobili z dedovanjem svojega plemiškega naslova, poleg njih pa še mnogi ugledneži, gospodarstveniki, umetniki, politiki, tudi športniki, ki jih je v plemiške naslove in s tem tudi do sedeža v zgornjem domu parlamenta v Westminstru imenovala kraljica oziroma zdaj kralj na predlog predsednika vlade.

Zgornji dom britanskega parlamenta, znamenita lordska zbornica (House of Lords), je drugi največji dom katerega koli parlamenta na svetu. FOTO: Jean-christophe Sempere/Getty Images

Pred četrt stoletja je laburistična vlada Tonyja Blaira sprejela zakon, s katerim je temeljito posegla v sestavo lordske zbornice. Takrat so hoteli odpraviti članstvo v njej vsem, ki so sedež dobili na podlagi dednih pravic. Takratni zakon je nastajal kar dolgo, saj so bila nasprotovanja mnogih članov britanske aristokracije zelo močna. Kljub lobiranju in hudim besedam so sprejeli kompromisni zakon, po katerem je članstvo v zbornici ohranilo nekaj manj kot 100, točneje 92, lordov na podlagi dednega prava, več kot 650 pa jih je prenehalo biti članov zbornice, katere začetki segajo v 14. stoletje. Tako se je takratna vlada izognila, kot so tistikrat poročali otoški mediji, uporu aristokracije.

Manjka še kraljev podpis

Zdaj, po četrt stoletja, je vlada trenutnega predsednika britanske vlade Keira Starmerja ​dokončala delo Blairove vlade. Potem ko je spodnji, predstavniški dom britanskega parlamenta že novembra lani sprejel zakon, s katerim je dokončno odpravil dedno članstvo v lordski zbornici, so mu minuli teden prižgali zeleno luč še v lordski zbornici. Seveda niti tokrat ni šlo brez kompromisa, vlada se je obvezala, da bo za zdaj še neznano število lordov ohranilo sedež v lordski zbornici, a ne na podlagi dedovanja, temveč kot navadni člani lordske zbornice, ki jih imenuje vlada oziroma kralj kot vse druge sedanje člane zgornjega doma angleškega parlamenta, svojega članstva pa ne morejo prenašati na svoje potomce.

Vlada trenutnega predsednika britanske vlade Keira Starmerja ​je dokončala delo vlade Tonyja Blaira. FOTO: Brook Mitchell/Afp

S tem bo konec več kot 700-letne zgodovine enega najbolj nenavadnih teles v ustroju britanske demokracije in monarhije. Vodja lordske zbornice, baronica Angela Smith, je poudarila, da bo s to zgodovinsko zakonodajo vlada uresničila obljubo iz programa laburistične stranke, da bo odpravila pravico vseh dednih lordov do sedeža in glasovanja v zgornjem domu parlamenta. Dedni lordi so imeli stoletja pravico razpravljati o zakonih in predlagati izboljšave, tudi predlagati nove zakone, niso pa imeli pravice, da bi razveljavili zakonske predloge, ko so bili ti sprejeti v poslanski zbornici. Večinoma so bili v veliki večini to le moški.

Vodja lordske zbornice, baronica Angela Smith, je poudarila, da bo s to zgodovinsko zakonodajo vlada uresničila obljubo iz programa laburistične stranke, da bo odpravila pravico vseh dednih lordov do sedeža in glasovanja v zgornjem domu parlamenta. FOTO: Isabel Infantes/Reuters

Zakon o reformi lordske zbornice bo začel veljati to pomlad, ob koncu sedanje parlamentarne sezone. Najprej ga mora sicer še podpisati kralj Karel III., a je to zgolj formalnost.

Zakon mora sicer še podpisati kralj Karel III., a je to zgolj formalnost. FOTO: Phil Noble/Reuters

Stari prdci

Člani britanske laburistične stranke zdaj pravijo, da so s tem, ko so iz zgornjega doma parlamenta pregnali dedne člane, naredili prvi korak k njihovemu dolgoročnemu cilju, ki je, da bi lordsko zbornico nadomestili z alternativnim parlamentarnim domom, ki bi bolj odražal stvarnost v Veliki Britaniji. »To je začetek konca arhaičnega in nedemokratičnega principa,« je za britanske medije dejal član kabineta britanskega ministrskega predsednika Nick Thomas-Symonds. »Naš parlament bi moral biti prostor, kjer bi morali spoštovati talent, sposobnosti in načelnost, ne pa galerija omrežja starih prdcev niti prostor, kjer aristokratski naziv, ki se je stoletja prenašal iz generacije na generacijo, prevlada nad voljo ljudi,« je še dejal član vlade, zadolžen za sodelovanje z Evropo.

Občasno oblečeni v lordska oblačila škrlatne barve s plaščem iz hermelina pač hodijo naokrog in se delajo pomembne, pišejo otoški mediji in še, da so hodili nekateri lordi v zbornico spat, saj so tam imeli mir. FOTO: Aaron Chown/Reuters

Lordska zbornica je v britanski javnosti že desetletja predmet razprav in negodovanja javnosti. V preteklosti so mnogi javno razglašali, da je žalitev za demokracijo in sodobno državo. Mnogo lordov, ki jih ni nihče izvolil, hodi v parlament samo zato, da zapravljajo davkoplačevalski denar, saj lahko zaprosijo za nadomestilo za prehrano, osebje in druge stvari. To lahko davkoplačevalce stane tudi po 50 tisoč evrov.

Podatki kažejo, da vsak deveti lord, član zbornice, tam ni počel ničesar, niti razpravljal, niti poslušal razprave, ni bil član kakšnega od zborničnih odborov, občasno oblečeni v lordska oblačila škrlatne barve s plaščem iz hermelina pač hodijo naokrog in se delajo pomembne. Obstajajo zapisi v britanskih medijih, da so se hodili nekateri lordi v zbornico enostavno spočit, tudi spat, saj so tam imeli mir. Nekaterim obubožanim lordom je članstvo v zbornici pomenilo tudi nekakšno rešilno bilko: zastonj hrano in pijačo. Medtem ko lordi sami sebe vidijo kot nekakšen svet modrecev in varovalcev tradicije britanske krone in demokratične ureditve, ki bdi nad delovanjem britanske politike, jih mnogi navadni Britanci vidijo kot anomalijo, ostanek fevdalizma, trdnjavo razrednega sistema in zlasti – nedemokratičnosti.