Domači dihur je ljubljenček, ki spada v družino kun. Medtem ko so njihovi divji predniki večinoma samotarski, so domači dihurji družabni in – odvisno od značaja posamezne živali – pogosto uživajo v družbi drugih dihurjev. Vsem pa je skupna izjemna radovednost. Dihur mora raziskati praktično vse, kar se znajde v njegovi bližini. Predmete preizkuša z gobčkom, pri raziskovanju mu pomaga tudi njegovo dolgo, gibljivo telo. Zaradi prožne hrbtenice in podolgovate zgradbe se lahko prebija skozi zelo ozke prostore. V naravi takšno raziskovanje ni bilo zgolj zabava, temveč pomemben del preživetja in iskanja hrane. Lov je zapisan v njihovih genih, divji predniki so plenili glodavce, zajce, kunce in plazilce.

Stari spremljevalci človeka

Zanimivo je, da je povezava teh živali s človekom zelo stara. Domače dihurje so za lov uporabljali že pred več kot 2000 leti. Danes jih poznamo predvsem kot igrive hišne ljubljenčke, vendar njihova inteligenca zahteva določeno odgovornost. Potrebujejo veliko miselne stimulacije, raziskovanja in gibanja, tudi zunaj primerno velike, opremljene kletke. Še posebno mladi se skozi igro učijo socialnih in gibalnih spretnosti. Budni se lahko igrajo skoraj brez prestanka, a tudi veliko spijo: pogosto okoli 18, tudi 20 ur na dan.

Predmete preizkuša z gobčkom, pri raziskovanju mu pomaga tudi njegovo dolgo, gibljivo telo. FOTO: Cazg Photography/Getty Images

Njihova komunikacija je presenetljivo zapletena. Med seboj se sporazumevajo z držo telesa, glasovi in vonjavami. Pomembno vlogo ima pri označevanju območja in prepoznavanju drugih živali prav vonj. Dihur ni vedno tih. Navdušenje izraža z zvokom, ki spominja na hihitanje, ob strahu lahko oddaja lajajoč zvok. Glasno in vztrajno kričanje nakazuje na močan strah, stisko ali bolečino in zahteva pozornost.

Kopanje po potrebi

Zaradi načrtne selekcije so domači dihurji v številnih barvah. Najpogostejša je rjava z značilno masko okrog oči, pogoste so tudi albino živali z belo dlako in rdečimi očmi. Lahko so sivkasti, v barvi cimeta, beli s temnimi očmi, skoraj črni … Njihovega kožuščka načeloma ni treba negovati, izjema je le obdobje menjave dlake, tedaj je priporočljivo dnevno krtačenje. Kopanje naj bo po potrebi, ne prepogosto in z blagim šamponom, ki je primeren za dihurje oziroma ga priporoči veterinar.

Ob ustrezni oskrbi živijo približno šest let, nekateri lahko dočakajo tudi desetletje. FOTO: Kasper Larsen/500px/Getty Images

Ob ustrezni oskrbi živijo približno šest let, nekateri lahko dočakajo tudi desetletje. Čeprav je majhen, je dihur hišni ljubljenček z velikimi potrebami. Največ mu pomenijo varen prostor, kakovostna prehrana, gibanje, raziskovanje, družba in vsakodnevna pozornost.