Marijino drevo obiskujejo romarji

Nedaleč od Marijine božjepotne cerkve v Turnišču, na vrhu glave slovenske zemljevidne kure, leži prijazna vasica Radmožanci ali madžarsko Radamos z nekaj več kot 200 dušami. Ta kraj v lendavski občini zaznamuje poseben zgodovinski pečat s priljubljenim turistično-romarskim območjem: le dober kilometer skozi Radmožance namreč pot pripelje v hrastov gozdič, ki se imenuje Črni log, ta ne bi bil tako poseben, če ne bi med ljudmi krožila zgodba o Marijinih prikazovanjih.

Oblast prepovedala zbiranje

Romarji se ji redno klanjajo. FOTO: Marjan Slavič

V vasi pritličnih opečnatih kmečkih hiš že stoletja sobivata dva naroda različnih jezikov, a iste vere. Po makadamski poti jo uberemo dober kilometer iz vasi do nadvoza, prečkamo prekmursko avtocesto in desno, čez dobrih sto metrov, uzremo napis Marijino drevo. Tam je na novo postavljen križev pot, ki s postajami vodi do skromne lesene kapelice Matere božje. Domačini povedo, da se je zgodba o Marijinih prikazovanjih v radmožanskem Črnem logu začela pred skoraj 76 leti, od takrat se je tam dogajalo veliko stvari, tudi nepojasnjenih.

Petnajstega junija 1947 je Jozsef Füle, revni vdovec in oče petih otrok iz Radmožancev, pasel krave in razmišljal o svoji žalostni usodi, ko je malo zadremal, nato pa mu je neznana sila usmerila glavo proti vrhu hrasta, kjer je zagledal Brezmadežno devico z rožnim vencem v roki. Poklical je druge pastirje in jim povedal, kaj je videl. Novica o Marijinem prikazanju se je hitro razširila in ljudje so se začeli množično zbirati ob hrastu, ki so ga poimenovali kar Marijino drevo. Takratna oblast takšnemu zbiranju in dogodkom ni bila naklonjena, zato je Jozsefa in še nekaj ljudi doletel zapor, mnoge so odpeljali na prisilno delo, okopavanje obcestnih jarkov. Med ljudmi je krožila tudi legenda, kako naj bi ostareli videc na zaporniški postelji čudežno našel zelo lep rožni venec.

Skozi hrastov gozdič vodi pot do Črnega loga. FOTO: Marjan Slavič

Po pričevanju ljudi naj bi v Črnem logu imelo videnje ali doživelo čudeže več kot dvesto ljudi, vendar o tem ni uradnih podatkov. Obstajajo legende o Devici, odeti v belo, obdani z angelskim zborom, o čudežni ozdravitvi sedemletne deklice, vojnem ujetniku, ki je hotel posekati hrast, a mu je ohromela roka, fantu, ki je preživel pod Marijinim drevesom hladno zimsko noč brez posledic, gozdnih delavcih, ki si niso upali posekati drevesa. Kljub prepovedim so se ljudje množično zbirali ob hrastu, se v molitvi priporočali Božji Materi s kipci, podobicami, rožnimi venci in z drevesa odnašali skorjo, saj so ji pripisovali čudežno moč. Romarji se še danes radi zbirajo ob Marijinem drevesu (ostal je le še vrhnji del, zaščiten v posebnem ohišju) v iskanju notranjega miru, tolažbe in morda tudi čudežev.