Mastili so se z ličinkami

Na jedilniku lačnih neandertalcev niso bili le divje živali, pečeni golobi, morska hrana in rastline. Na podlagi preučevanja kosti so znanstveniki odkrili hranljivo in – v tistem času precej neizogibno – prilogo: ličinke muh.

Teorija ameriških raziskovalcev postavlja pod vprašaj dosedanje prepričanje, da so bili neandertalci hipermesojedci, na vrhu prehranske verige skupaj z jamskimi levi, sabljezobimi tigri in drugimi zvermi, ki so zaužile ogromne količine mesa. Niso se nenehno basali z mamutovimi zrezki, verjamejo znanstveniki, pač pa so več mesecev shranjevali meso plena, ki so ga ujeli. Prednost so dajali mastnim delom, ne pustemu mesu, in tudi ličinkam, ki so se naselile v razpadajoči kadaver. »Neandertalci niso bili hipermesojedci, njihova prehrana je bila drugačna,« pravi John Speth, zaslužni profesor antropologije na Univerzi Michigan. »Zelo verjetno je, da so bile ličinke najpomembnejši del njihove prehrane.«

Neandertalce so dolgo uvrščali na vrh prehranske verige zaradi visoke ravni težkega dušika v njihovih kosteh. Ta se kopiči v živih organizmih, ko presnavljajo beljakovine. Ker se zadržuje v telesu, se njegova koncentracija povečuje na vsakem prehranskem nivoju – od rastlin do rastlinojedcev in nato do mesojedcev. Čeprav visoke vrednosti dušika v kosteh neandertalcev nakazujejo, da so bili na vrhu prehranske verige, ne bi mogli zaužiti toliko mesa, kot bi bilo potrebno, da bi te ravni dosegli, trdijo raziskovalci. »Ljudje lahko varno zaužijemo do približno 4 grame beljakovin na kilogram telesne teže, živali, kot so levi, prenesejo tudi od dvakrat do štirikrat več,« pravi Speth.

Na podlagi preučevanja kosti so znanstveniki odkrili, da so jedli hranljivo in – v tistem času precej neizogibno – prilogo: ličinke muh. FOTO: Ian Cartwright/Afp

Ker številna domorodna ljudstva po svetu še danes uživajo ličinke iz razpadajočega mesa, so se raziskovalci odločili preveriti ta vidik prehrane, poskusi niso za občutljive želodce. Da skrajšamo: količina težkega dušika se je v mesu med razpadanjem nekoliko povečala, v ličinkah pa je bila še bistveno višja. Neandertalci so torej visoke vsebnosti dušika dosegli z uživanjem ličink, ki so bile bogate z njim. »Edini razlog, da je to presenetljivo, je, da je v nasprotju s tem, kar mi na Zahodu dojemamo kot hrano,« pravi Karen Hardy, profesorica prazgodovinske arheologije na Univerzi v Glasgowu. »Drugod po svetu ljudje jedo izjemno širok spekter živil – in ličinke so odličen vir beljakovin, maščob in esencialnih aminokislin. Za neandertalce je bila to samoumevna rešitev: kos mesa pustiš nekaj dni, se vrneš in pobereš ličinke – zelo enostaven način za pridobitev hranljive hrane.«