Med dvema svetovoma, a vedno pri sebi

Gaja Višnar je globoko ukoreninjena v tradiciji in hkrati neprestano v gibanju. Prihaja iz izrazito gledališke družine; z odrom je odraščala skoraj tako naravno, kot drugi odraščajo z igriščem pred hišo. Njena radovednost o človeški psihi jo je vodila na filozofsko fakulteto, kjer je diplomirala iz psihologije in v svojem delu raziskovala medkulturne razlike med slovenskimi in ameriškimi igralci; raziskava se je pozneje izkazala za presenetljivo preroško, saj jo je prav ta most pripeljal čez ocean. Odločitev za prestižno igralsko šolo Circle in the Square Theatre School v New Yorku ni bila le akademski korak, temveč tudi notranja preobrazba. V ZDA je soustvarjala z neodvisnimi gledališči, med drugim navdušila kot Claire v Služkinjah, za kar je bila nominirana za nagrado NYITA. A Gaja ni ostala le v Ameriki, zadnja leta v Sloveniji med drugim oblikuje Cankarjevo Gospo Judit, monodramo, s katero slovensko literaturo približuje tudi mednarodnemu občinstvu. Ob najinem srečanju v Ljubljani Gaja sprva pomisli na svoje otroštvo in njen gledališki dom. »Ko sem bila majhna, sta bila mama in oče oba igralca. Doma sem imela lutkovno gledališče, naprstne lutke so v meni še zelo žive. Prešernovo gledališče, kjer sem na odru gledala očeta, imam v spominu kot nekakšen mehek kokon, kakor da bi bila ovita v tiste rdeče zavese, ki so predstavljale zavetje.«

Sanje o New Yorku

Njena ustvarjalna lakota presega meje igre: je producentka, pedagoginja in facilitatorka, vedno vpeta v mednarodne projekte. Ob kavi mi opiše, kako se njeno psihološko znanje preliva v njeno gledališko delo in kdaj se to razumevanje človeka nepričakovano pokaže na odru. »Psihologija in igra sta zelo povezani, igralci smo profesionalni raziskovalci človeka. Je pa drugače to logično razumeti kot verodostojno uprizoriti. Poznavanje psihologije pride najbolj prav pri začetnih bralnih vajah, ko delam na razumevanju karakterja in tega, kaj, kako in zakaj se v drami dogaja. Se mi pa tudi zgodi, da dejanj ali dialoga sprva ne morem razumsko razložiti in šele s postavljanjem v situacijo, torej vajami, prek čustvenih odzivov dojamem, za kaj gre. Na odru o karakterju ne razmišljam več, ga živim, moje misli so usmerjene v to, kaj se dogaja na odru.«

Ko se spominja preselitve v New York, razmišlja o tem, kaj jo je takrat najbolj vleklo tja. »Verjetno sanje. New Yorku pripadam od prvega trenutka, ko sem pristala v njem. Je izjemno mesto, tam imaš res občutek, da živiš, v dobrem in slabem. Dal mi je svobodo, občutek, da lahko sem to, kar hočem biti. Da je vse mogoče. Tam si lahko sam svoj, ker izginejo okviri, ki so te definirali, nihče te ne poskuša popredalčkati, komentarji so usmerjeni v pozitivo. Lahko sem v polnosti zaživela, dobila samozavest, vero vase. V Sloveniji sem imela vedno občutek, da mi okolica poskuša pristriči peruti.«

Ob tem se spomni tudi svoje prve večje ameriške vloge. »Že med študijem sem dobivala glavne vloge z veliko besedila in največji izziv mi je bil verjetno jezik. Takrat še nisem bila tako izpiljena v angleščini, sošolci so kofetkali in žurirali, jaz pa sem se učila pravilne izgovorjave. So mi pa te vloge dale samozavest, ki je prej nisem imela. V Sloveniji takih priložnosti nisem dobivala.«

Glasnica močnih žensk

Močno jo določa občutljivost za kompleksne, večdimenzionalne ženske like; tiste, ki niso narejene iz ene poteze, temveč iz ranljivosti, moči in protislovij, ki so bližje resničnemu življenju kot fikciji. »Od nekdaj sem imela nekakšen 'gravitas', igrala sem starejše, usodne vloge. Vse bolj se počutim kot njihova glasnica, ker vse bolj prihajam v svoj pravi jaz, dobivam svoj glas kot močna ženska v svetu, kjer so nosilci moči moški. Dolgo si nisem upala zares živeti v svoji moči, tudi v igri sem bila zadržana. Šele zdaj si upam zares povedati svoje mnenje, ne trudim se več ugajati in delati stvari prav. To je nekaj, kar gre ženskam težje, naučene smo biti 'pridne punčke'. Želim si opolnomočiti tudi druge ženske, da bi zaživele bolj suvereno in manj prenašale nepravičnosti.«

Igralstvo ni poklic, ki sem si ga izbrala, ampak identiteta – igralka preprosto sem, z dušo in telesom, pravi. FOTO: Voranc Vogel

Ko se loti svoje monodrame Gospa Judit, se ozre na to posebno izkušnjo, ko je sama in samo ona drži celotno pripoved. »To je moja prva monodrama in bila mi je v velik izziv, sem pa z njo neverjetno zrasla. Zelo sem izpostavljena, ljudje sedijo z mano za mizo, v predstavi ni nobenih drugih režijskih sredstev, vse sloni na mojem pripovedovanju. Je kakor filmski close-up, kar mi sicer ni bilo težko, nimam težav s čustveno odprtostjo pred drugimi. Izziv mi je bilo verjeti, da je to res dovolj, da bo ljudem zanimivo celo uro gledati 'samo mene'. Z dobrimi odzivi publike sem postala veliko bolj odločna, tudi na drugih življenjskih področjih. Judit me je naučila zaupati sebi. Je veliko bolj suverena in samozavestna kot jaz, od mladosti je prepričana vase in sama ustvarja svojo usodo. To me je pri delu tudi pritegnilo – močen ženski karakter, za tiste čase zelo progresiven, s katerim se marsikatera ženska poistoveti še danes.«

Predstava z robotom

Tujina jo je spremenila in definirala, tudi njen jezik igranja. »Spomnim se, kako me je eden od profesorjev na AGRFT po nekaj letih življenja v ZDA srečal in osuplo ugotavljal, kako sem se spremenila. Rekel je, da se mi je spremenila fizionomija obraza. Vsak jezik ima svojo energijo, čustven naboj. Gospo Judit uprizarjam tudi v angleščini in vsi, ki so videli obe verziji, so komentirali, da je moj karakter drugačen. V angleščini sem bolj energična, samozavestna, igriva. Slovenščina prinese večjo težo, melanholijo. Zdaj raziskujem, kako lahko prinesem aspekte Judit iz enega jezika v drugega.«

V razmisleku o karieri med dvema svetovoma razloži, kaj ji danes pomeni dom. »V gledališču in pred kamero se vedno počutim kot doma. Ko mi je bilo kjer koli na svetu težko, sem poiskala kako gledališče, in ko sem stopila vanj, mi je bilo, kot da bi stopila v cerkev. Tam so moji ljudje, moja energija.«

Gaja Višnar in Danica Lovenjak

Med nepredvidljivostjo mednarodnega dela spregovori o svojem notranjem kompasu. »Mislim, da igralstvo ni poklic, ki sem si ga izbrala, ampak identiteta – igralka preprosto sem, z dušo in telesom, rojena sem v igralski svet in od tega ne morem zbežati. Kar koli drugega sem počela, vedno me je potegnilo nazaj k igri. Zame je normalno, da se vsak dan glasovno ogrevam, da treniram, to je del mojega vsakdana.« V ustvarjanju med gledališčem, filmom, televizijo, produkcijo in pedagogiko vidi stalno iskanje novih izraznih polj ter razmišlja o tem, kaj bi rada ustvarila v prihodnosti. »Trenutno zahajam na področje novih tehnologij in robotike, pripravljam predstavo z robotom, še na drug način raziskujem, kaj pomeni biti človek. Mislim pa, da se vse moje izkušnje in znanje pravzaprav zelo celostno prepletajo in imajo skupni imenovalec razumevanja, oblikovanja in širjenja človeške izkušnje.«

Ob slovesu razkrije, na čem sloni njena vera v življenje, ko je pot težka in negotova, a srce še vedno želi verjeti. »Neomajno delo na sebi in povezovanje z drugimi, tudi ko mi ni do tega. Tako najdem lepoto v trenutkih, ki jih nisem pričakovala.«

Ko se Gaja premika med Ameriko in Slovenijo, med odrom, kamero in učilnico, ustvarja natančen zemljevid sodobne umetnice: takšne, ki ne pripada samo enemu svetu, temveč ju uporablja kot dve plati svoje avtentične zgodbe. A ne glede na to, kam potuje, nosi svoj notranji dom vedno s seboj – kot tih, nezamenljiv kompas svojega ustvarjalnega sveta.